Spoštovani minister, spoštovani generalni direktor, spoštovani člani strokovnega sveta,
spodaj podpisani ravnatelji in ravnateljice osnovnih šol, ki smo 5 let izvajali poskus Uvajanje tujega jezika v obveznem programu in preizkušanje novega koncepta razširjenega programa v osnovni šoli in z njim nadaljujemo po sklepu ministra že šesto leto, želimo javno opozoriti na nepreudarne in premalo strokovno argumentirane ter dokazane razloge za implementacijo drugega tujega jezika v 7. razred (tretje vzgojno izobraževalno obdobje) v obvezni program. Ta odločitev vodi v nazadovanje slovenskega šolskega sistema, ki postaja žal po mnogih raziskavah vse manj primerljiv z evropskimi merili in potrebami sedanje in prihodnje družbe.
V današnjem času, ko ljudje migrirajo, študirajo v tujini, potujejo po svetu, se začasno ali stalno zaposlujejo izven slovenskih meja, je znanje tujih jezikov izjemno pomembna kompetenca, ki bo marsikateremu posamezniku omogočila lažje sporazumevanje in olajšala oz. izboljšala življenjsko eksistenco. Vsi strokovni delavci s področja razvojne psihologije in pedagogike vemo, da je prožnost in učljivost možganov za učenje tujega jezika in učenja nasploh največja v predšolskem in osnovnošolskem obdobju. Zato je toliko bolj pomembno, da že učencem v osnovni šoli od 7. razreda dalje omogočimo ob prvem tujem jeziku še drugi tuji jezik.
Naše izkušnje in povratna informacija s strani profesorjev, staršev, predvsem pa učencev, ki so v času poskusa imeli drugi tuji jezik kot del obveznega programa in so zdaj že v srednji šoli, kažejo, da je v današnjem času znanje drugega tujega jezika izredno pomembno, prav tako pa je bilo omenjenim učencem v srednji šoli precej lažje nadaljevati z učenjem le-tega, saj so imeli že dobre osnove.
Naslovniki pisma
Ministru za vzgojo in izobraževanje dr. Darju Feldi, g. Radu Kostrevcu, vršilcu dolžnosti generalnega direktorja Direktorata za predšolsko vzgojo in osnovno šolstvo in članom strokovnega sveta Republike Slovenije (Kristijan Musek Lešnik – predsednik, Štefan István Varga, Boris Aberšek, Janez Vogrinc, Gregor Jurak, Milena Ivanuš Grmek, Branka Rotar Pance, Boris Štih, Marko Strle, Ajda Erjavec, Majda Jurkovič, Klemen Lah, Magdalena Šverc, Andreja Ahčin, Alberto Scheriani, David Movrin, Marko Marhl, Milena Košak Babuder, Nevenka Zavrl, Anja Pirih, Mara Cotič, Silvija Komočar, Barbara Kampjut, Samo Fošnarič, Marina Tavčar Krajnc, Lidija Žigon, Tomaž Grušovnik).
Argumenti proti
V razpravah, ki so potekale proti uvedbi drugega tujega jezika v obvezni program, podajamo na osnovi naših dosedanjih izkušenj tehtne argumente pa tudi predloge za zakonsko uvedbo drugega tujega jezika v obvezni program za učence tretjega vzgojno izobraževalnega obdobja. Na osnovi 6-letnih izkušenj (za nekatere osnovne šole še več, ki so bile vključene v projekt postopnega uvajanja obveznega drugega tujega jezika in so ga s šolskim letom 2012/2013 ukinili, vanj je bilo vključenih 159 osnovnih šol), uvajanja drugega tujega jezika, lahko z vso strokovnostjo ovržemo trditve, ki nasprotujejo uvedbi drugega tujega jezika.
Dodatna obremenitev učencev: praksa kaže, da učenci niso obremenjeni zaradi samega pouka, oz. števila ur/predmetov obveznega programa, temveč zaradi vseh popoldanskih izven šolskih dejavnosti (glasbena šola, šport, ples idr.). Mnogo učencev zaradi vključenosti v izven šolske dejavnosti nima prostega niti enega popoldneva v tednu. Nesporno je, da je otrok, ko pride domov s treninga ob 18. ali 19. uri, utrujen in ni sposoben več učenja v pravem pomenu, kar pomeni umirjen tempo, dovolj časa in poglobljeno učenje. Tako pa večina učencev hitro opravi domačo nalogo in preleti učno snov. Želje otrok in zahteve staršev so velike, saj si vsi želijo odličnih ocen. Učenci so takemu tempu podvrženi tedne in mesece, kar se odraža v njihovi utrujenosti, stresu in zmanjšani motivaciji za učno delo. Dokaz, da je temu tako, pričajo tudi številke učencev, ki imajo status športnika ali kulturnika. Najlažje je kot krivca označiti učitelje ali pa kar splošno šolske preobremenitev.
Vsekakor se strinjamo, da so določene vsebine v učnih načrtih 'balast', vendar upamo da se bo to s spremembami učnih načrtov spremenilo. Ne moremo pa mimo tega, da ne bi poudarili, da velika večina učencev nima dovolj razvitih delovnih navad in se poslužujejo kampanjskega učenja. Učenje in sam proces učenja, da je otrok glede na svoje zmožnosti in sposobnosti uspešen, zahteva od njega trud, vztrajnost, odgovornost, mir in dovolj časa.
Pomanjkanje temeljnih znanj pri drugih predmetih: prepričani smo, da zaradi uvedbe 2. tujega jezika učenci ne bodo imeli premalo znanja na drugih področjih. Naj navedemo samo nekaj primerov: predmetnik osnovne šole predpisuje v tretji triadi npr. v 8. razredu samo 1,5 ure biologije in 1,5 ure geografije (mnogo premalo za raziskovalno, terensko delo, zato učenci tudi ne izražajo interesa po zaposlitvah iz teh področij), medtem ko so predvidene za matematiko 4 ure in za slovenščino 3,5 ure. In kakšno je znanje materinščine -slovenščine naših učencev in kako so opismenjeni, ko končajo devetletno osnovno šolo? Odgovor poznamo vsi: zelo slabo. Zato nikakor ne moremo sprejeti razloga, da bi 2 uri drugega tujega jezika na teden zmanjšali raven znanja pri drugih predmetih.
Samo v razmislek: morda bo potrebno razmisliti o številu ur posameznih predmetov v obveznem programu ali tudi morda o združitvi določenih predmetov. Ob tem je potrebno biti pozoren, saj vemo, da vsaka stroka oz. predmetno področje stopi v bran svojim predmetom.
Preusmeritev obveznih izbirnih predmetov
Glede na oba omenjena razloga predlagamo spremembe pri izvajanju obveznih izbirnih predmetov v obveznem programu.
Dosedanja praksa kaže: da se učenci bolj ali manj odločajo za izbirne predmete (IP) s področja športa, likovnega ustvarjanja, računalništva, novinarstva, filma, robotike; težava pri IP je v tem, da lahko učenec določen IP obiskuje samo eno leto in ne 3 leta zaporedoma. Menimo, da je to popolnoma nesmiselno, saj učenca v njegovi izbirnosti in interesu zaviramo. V kolikor bi lahko učenec obiskoval izbran IP vsa tri leta, bi morda izkazal večje zanimanje za izbrano področje, razvil interes do določenega poklica, kar bi zagotovo vplivalo tudi na njegovo izbiro srednje šole in posledično izbiro poklica; izbrati morajo 2 IP (z izjemo učencev, ki so opravičeni zaradi glasbene šole); veliko učencev ima težave, ker se dejavnost, ki jo izberejo po svojem interesu, zaradi premajhnega števila prijav ne izvaja, zato se morajo vključiti v dejavnost, ki jih običajno ne zanima ali pa poiščejo tako dejavnost pri kateri lažje pridobijo dobro oceno; pogosto so učne vsebine IP in vsebine interesnih dejavnosti zelo podobne.
Če zmanjšamo učenčevo obveznost pri IP, se te ure preusmerijo med obvezni drugi tuji jezik. Ugotavljamo, da je dovolj tehtnih argumentov, da se lahko drugi tuj jezik (2 TJ) v obsegu 2 ur uvede v obvezen program in da se obvezni izbirni predmeti preusmerijo, morda celo pod okrilje interesnih dejavnosti.
Učenci v dvojezičnih šolah: predlagamo, da so dvojezične šole izjema, tako kot so že sedaj in se jim 4. tujega jezika ne ponudi. To se uredi z Zakonom o osnovni šoli in s Pravilnikom o normativih in standardih.
Zelo radi primerjamo dosežke naših učencev z dosežki učencev iz drugih držav, vendar ne moremo mimo dejstva, da smo začeli kar krepko zaostajat
Učenci s posebnimi potrebami: za učence s posebnimi potrebami bi bil potreben individualni pristop in priprava programa glede na njihove sposobnosti in zmožnosti. Imamo primere, kjer ima učenec s posebnimi potrebami izrazite primarne primanjkljaje na učnem področju, je pa njegovo področje razumevanja in ustnega sporočanja v tujem jeziku odlično. Skupine učencev s posebnimi potrebami so v manjšini, zato bi lahko ti učenci imeli po Zakonu o OŠ določene prilagoditve, tudi oprostitve učenja 2 TJ, seveda če za to obstajajo indikacije, dogovor s strokovno službo, s starši in učencem.
Spodbudno in varno učno okolje
Učenci s tujega govorečega okolja – učenci priseljenci: osnovne šole se srečujemo s porastom vključevanja učencev priseljencev iz drugih držav, kar predstavlja za šole dodatno obremenitev, saj želimo za vsakega učenca ustvariti spodbudno in varno učno okolje. Za učence priseljence se trudimo, da se počutijo dobrodošli in podprti s strani učiteljev oz. šole nasploh. Ne moremo zanemariti dejstva, da na državnem nivoju na sistemski ravni za te učence ni poskrbljeno. To, da dobijo prvo leto šolanja dodatne ure slovenščine (cca 3 ure tedensko) in da niso ocenjeni, je veliko premalo. Za te učence bi morala država poskrbeti izven šole in jim omogočiti enoletno usposabljanje učenja slovenskega jezika, šele nato pa jih vključiti v šolski sistem oz. osnovno šolo. Tako pa so otroci že naslednji dan po preselitvi dobesedno "vrženi" v šolo. Očitno je še premalo zavedanja, kakšna psihična obremenitev, napor, stres, čustvena stiska je to za učenca tujca, ki ne razume čisto nič slovensko in je pri pouku približno 4/5 ur na dan in to dan za dnem. In od njega se pričakuje motivacija, interes, sodelovanje … To je po našem mnenju, četudi se sliši nesprejemljivo, neka vrsta sistemskega nasilja nad otrokom. Strokovni delavci se trudijo, dajo vse od sebe, da bi tem učencem čimbolj pomagali tako v osebnem razvoju, kot razumevanju jezika, izobraževanju na sploh. Kljub vsem oblikam, prilagoditvam programa, dodatni pomoči v šoli in izven šole je to za uspešno integracijo naenkrat mnogo preveč.
Tudi ta skupina učencev je opravičena in mora biti izjema pri učenju drugega tujega jezika.
Pomanjkanje strokovnega kadra: gre za trditev, ki je pogojena in vezana na posamezno regijsko območje. V kolikor gre za regije, ki mejijo na Avstrijo, Madžarsko in Italijo, po naših preverjanjih ni težav s kadrom. Težava se pojavi pri odločitvi, da bi vpeljali kakšen drug jezik, kot je npr. španščina, japonščina, kitajščina, hrvaščina, makedonščina. Prepričani smo, da bo potrebno prej kot za učitelje tujih jezikov načrtovati strategijo, na kakšen način rešiti kadrovske težave na področju pomanjkanja učiteljev za poučevanje kemije, fizike, biologije in računalništva. Ob bok temu so vidno izstopajoče težave še z zaposlitvijo tehničnega kadra.
Spremembe so nujno potrebne
Za konec. Ne moremo mimo tega, da ne izrazimo naše zaskrbljenosti glede delovanja slovenskega šolskega sistema v prihodnje. Živimo v času, ki temelji na potrebi in pričakovanjih po spremembah. Spremembe so nujno potrebne, ne le pri učnih načrtih, temveč tudi pri didaktiki in metodiki poučevanja ter prepotrebnih spremembah predmetnika obveznega programa.
Sprašujemo se, ali si želimo na področju izobraževanja nazadovati namesto napredovati?
Zelo radi primerjamo dosežke naših učencev z dosežki učencev iz drugih držav, vendar ne moremo mimo dejstva, da smo začeli kar krepko zaostajati. Vedno več evropskih držav si prizadeva (na primarni ravni za uvedbo obveznega drugega tujega jezika in uvedbo predmetov kot je državljanstvo, finančna pismenost in digitalna pismenost. Mi pa imamo vrsto neupravičenih pomislekov, zadržkov in razlogov, ko je potrebno umestiti v tretjo triado zgolj en predmet in to je drugi tuji jezik. Učenje tujih jezikov omogoča otrokom, da bolje razumejo in spoštujejo druge kulture. To spodbuja medkulturno občutljivost, ki je v sodobnem, globaliziranem svetu, izjemno pomembna. Na izmenjavah so se mnogo bolje povezali z vrstniki, kar je krepilo njihove socialne veščine in spodbujalo medsebojno razumevanje. Obenem pa smo bili deležni tudi reverzibilnega učinka - tujci so pokazali zanimanje za slovenščino.
Šole, ki stremimo k pozitivnim spremembam in ki nam je mar za sedanje in prihodnje generacije, moramo svojo dobro prakso in izkušnje žal dokazovati preko odprtega javnega pisma, namesto da bi bile s strani odločevalcev, ki oblikujejo šolsko politiko, pozvane h konstruktivnemu dialogu na nacionalni ravni. Sodelovanje in dialog so ključni za uresničevanje pozitivnih sprememb v izobraževalnem sistemu.
Verjamemo, da kljub sprejetju določenih predlaganih sprememb Zakona o osnovni šoli, še s strani odločevalcev – Ministrstva za vzgojo in izobraževanje, obstaja pripravljenost za skupni dialog, izmenjavo mnenj in postopna uvedba drugega tujega jezika v tretjo triado v obvezni program.
Podpisani:
Helena Ocvirk, OŠ Olge Meglič
Mitja Vidovič, OŠ Hajdina
Jasna Brec, OŠ Breg
Peter Lešnik, OŠ Korena
Franc Kekec, OŠ Starše
Marija Osvald Novak, OŠ Lovrenc na Pohorju
Mija Penca Vehovec, OŠ Žužemberk
Rolando Lašič, OŠ Rače
Leo Čelofiga, OŠ Brezno-Podvelka
Suzana Plemenitaš, OŠ Dobje
Zdenka Keuc, OŠ Kungota
Jože Krušič, OŠ Ribnica na Pohorju
Andreja Ocvirk, OŠ Blaža Kocena Ponikva
Mateja Rožman, OŠ Otočec
Eva Raušl, OŠ Toneta Čufarja Maribor
Gyöngyike Kranjec, DOŠ Prosenjakovci
Andreja Košti, OŠ Sladki Vrh
Nataša Grošelj, OŠ Toneta Okrogarja Zagorje ob Savi
Suzana Deutsch, OŠ Fokovci
Uroš Burgar, OŠ Ivana Kavčiča
Kristina Renko, OŠ Ivana Skvarče Zagorje ob Savi
Aleksander Šterman, OŠ Ormož