Je napredek res naša želja? Mišljenje, da bo (enkrat) vsem prinesel srečo v življenju, je verjetno največja neumnost

A nikar se ne smemo slepiti, namreč pandemija ni simptom levega političnega spektra, ki prinaša alienirano enakost in brezplačne magične želje za vse ljudi. Daje nam zgolj čas za razmislek. Že res, pandemija je življenja ljudi prvega sveta postavila na glavo, gospodarstvu pa pokazala doslej še neznano. Vse to bo še močneje vplivalo na naša življenja po končanem kriznem stanju. Pa zaključek kriznega stanja zares obstaja ali bo pandemija ustvarila novo realnost, zgrajeno na osnovi Kleinove doktrine šoka? Medtem ko je njena uporaba z vojno neposredno vezana na vojaške uspehe, je uporaba doktrine šoka v pandemiji odvisna od nevidne, neznane nevarnosti. To lahko vladam omogoča večjo izrabo kriznega stanja za doseganje političnih in ekonomskih interesov. Sama zase govorijo dejanja madžarskega predsednika vlade Viktorja Orbana, ki od razglasitve izrednih razmer za nedoločen čas izrablja pandemijo za otepanje opozicije in doseganje lastnih političnih interesov. Organizacije, kot je Freedom House, opozarjajo na nedemokratičnost Madžarske, kar le še potrjuje, da svet po koroni zares ne bo brezobzirno nadaljevanje stila življenja, ki smo ga bili vsi še kako vajeni pred pandemijo.

Izraba tudi po tem, ko je nevarnost že mimo

Nesmiselno je tudi mišljenje, da bo pandemija temeljno spremenila način delovanja družbe in kapitalističnega sistema, ki usmerja delovanje posameznikov znotraj nje, še manj pa, da bi sistem oslabila in družbi pokazala pot do novega začetka, z drugim družbenopolitičnim sistemom. Kapitalizem je namreč sistem, ki ga vsi tako ljubimo in podpiramo, tudi če si tega ne priznavamo. Je sistem, ki nam ponuja možnosti, njegova značilnost pa je njegova nepopolnost. Zgrajen je na osnovi napak, zato se nenehno spreminja, posodablja in prilagaja. Pandemija tako pomeni le stanje, na katero je manj pripravljen. Prav zato bodo spremembe še kako izrazite. Lahko bi rekli, da življenje po koroni nikoli zares ne bo "po". Podoben (a hkrati povsem drugačen) primer v knjigi Najprej kot tragedija, nato kot farsa opisuje Slavoj Žižek (2009), kjer ekonomsko krizo leta 2008 in ameriški teroristični napad 11. septembra 2001 opisuje kot nezaključena krizna dogodka, ki vladam pomenita priložnost za njuno izrabo tudi po tem, ko je nevarnost že mimo. Pandemija pomeni direkten napad na dobrobit poznega kapitalizma. Na našo srečo bodo zagnani dobri ljudje s skoraj neopazno uveljavljenimi reformami rešili kapitalističnega boga in nas popeljali v večno razodetje.

Čudovita tehnologija

Ne glede na število in obseg zakonov, ki vladam prepovedujejo uporabo zasebnih podatkov za namene tehnološkega nadzora, so ti dolgoročno ničvredni. Kljub preprostosti situacije se ne zavedamo dovolj, da so takšni zakoni le politično kampanjo stran od njihove nadomestitve z nekimi novejšimi zakoni. Hararijevo razmišljanje bi lahko na tej točki označil kot skoraj naivno, saj demokratične države po svetu na nepremišljen način primerja s Kitajsko. Pomembno je, da razlikujemo med uvajanjem novih nadzornih tehnologij v demokratičnih državah in na Kitajskem. Verjetnost za pravno zavezujočo uvedbo neke nadzorne tehnologije v kateri od demokratičnih držav je zaradi zapletenih in dolgotrajnih procesov, ki do neke mere delujejo na osnovi upoštevanja državnih in skupnostnih (EU) zakonov ter človekovih pravic, moči trga in kapitalističnega gospodarstva, izredno majhna. Kitajska, po drugi strani, trenutno deluje na osnovi kvazikomunističnega vladnega nadzora, sprejemanje odločitev pa ni nujno vedno odvisno od t. i. demokratičnih načel in kompleksnih zakonodajnih postopkov, kar omogoča lažje sistemsko uvajanje nadzornih tehnologij, ki jih Harari opredeljuje kot "slabe". A to še zdaleč ne pomeni, da je v demokratičnih državah zato uvedbo takšnih tehnologij mogoče preprečiti. Prav nasprotno, te iste tehnologije se pojavljajo v oblikah, ki jih Harari opredeljuje kot "dobre". Sprva so trgu predstavljene le v omejenem obsegu, ki potrošnikom omogoča rešitev nekaterih težav, nato pa se počasi uveljavijo v svojem polnem obsegu (pri čemer so trgu še vedno predstavljene kot rešitev). Primer, ki je za nekatere mogoče kaplja čez rob, so možganski vsadki, ki jih razvija ameriško podjetje Neuralink v lasti podjetnika Elona Muska. Neuralink je za svoje prve stranke izbral paraplegike, katerim z vsadkom omogoča upravljanje elektronskih naprav, ki ga zaradi zdravstvenih težav do sedaj niso zmogli. Tehnologija je v tem primeru nedvomno čudovita. Predpostavimo, da se bodo ob povečanju obsega njene uporabe pojavile določene vladne regulacije, kar bo omejilo uporabo. A zakaj ne bi s tehnologijo rešili še več težav? Obseg uporabe te tehnologije bi bil še vedno nadzorovan, le meja nedovoljenega bi se vsake toliko časa malo zvišala - le kdo bi v tem videl nekaj slabega, ko pa produkt izboljšuje življenja?

Lov na srečo

Potrošništvo je torej brezglavi tek za osebno emancipacijo in instantno mero dopamina, ki sta temelj, na katerem stoji gospodarska rast 21. stoletja. Pri tem je naloga vlade pogosto le kreiranje in uveljavljanje pravil, ki bodo uporabo tehnologije omejila do mere, da ta ne bo ovirala družbenopolitičnih interesov. Vladna uporaba nadzornih tehnologij je, v primerjavi s tistimi na strani prostega trga, redka, počasna in pogosto ne prinese sprememb v življenju večine prebivalstva. Uveljavljanje obširnejših vladnih tehnologij pa se je v praksi pokazalo za uspešno le, ko so državni interesi dovolj močni. To potrjuje dejstvo, da je Estonija ena redkih držav z uspešno uvedenimi reformami na področju popolne digitalizacije države. Razlog počasnega digitalnotehnološkega uvajanja pa je povsem tehten in logičen. Neoliberalizem prepušča tok dogodkov "usodi" (usodo pa do dobre mere kroji prosti trg), pri čemer se močno zaveda možnih težav, ki lahko močno vplivajo na gospodarstvo in tudi na dobrobit družbe. Njena glavna taktika reševanja nastalih težav je ukrepanje, ko te pomenijo neposredno nevarnost in za uspešno nadaljevanje neoliberalnega stila življenja, ne obstaja druga pot kot razrešitev nastale težave. Na primer, če bi čilska vlada presodila, da bi lahko proizvodnja litijevih baterij močno vplivala na okolje čez sto let, bi prepovedala izdelavo tega produkta. Gravitacija ukrepa bi že na ravni njenega sprejetja v Čilu za mednarodni neoliberalni kapitalizem pomenila nekaj nesprejemljivega. Že res, da se ukrep mogoče izkaže za tehten, a trenutno proizvodnja litija ne pomeni neposredne grožnje, njeno prepoved pa bi lahko označili kot neliberalno. Vzpostavitev tehnološkega nadzornega sistema, kot ga ima Kitajska, na način, kot ga je vzpostavila (tj. čez noč), bi bila v kateri od demokratičnih držav pred nekaj meseci najverjetneje nemogoča. Pa vendar ravnamo s svojimi osebnimi podatki povsem drugače, ko pride do lova na srečo. Korporacije, kot so Alphabet (Google), Microsoft, Amazon, Facebook ipd., hranimo s podatki, ne da bi pomislili, da bi storili drugače.

Trgovanje s podatki

Najnovejša sezona znanstvenofantastične serije producenta Jonathana Nolana, Westworld (HBO), na podlagi preučevanja razvoja tehnologije in družbe prikazuje svet čez trideset let. Impulzivno tehnološko razvito družbo loči od propada sistem, ki na podlagi zbranih podatkov predvideva usodo posameznika. Tako ljudem ponuja možnosti za dobro življenje v zameno, da jim vzame svobodo odločanja. Ironija je v tem, da je opredelitev serije kot znanstvena fantastika skoraj zločin. Dobro poznan incident, izveden pod taktirko Cambridge Analitike, ki je do leta 2018 na podlagi zasebnih interesov in velikih količin nemoralno prodanih osebnih podatkov zagotavljal vplivanje na volilno izbiro še neodločenih volivcev, je le eden od primerov uporabe baz masovnih podatkov (bolj poznan kot "big data") za doseganje postavljenih ciljev (najbolj znani stranki Cambridge Analitike sta kampanja za predsedniške volitve v ZDA Donalda Trumpa in referendum o odhodu Združenega kraljestva iz EU).