Jedrska energija: Vrtovčev podpis še ne pomeni izbire izvajalca

Sedmega decembra 2020 se je predsednik vlade Janez Janša odpravil na prvi uradni obisk zunaj Evropske unije. Odletel je v Izrael, kamor ga je povabil takratni izraelski premier Benjamin Netanjahu, ki se je moral čez pol leta posloviti od funkcije, ki jo je zasedal dvanajst let. Istočasno sta v Washington odpotovala zunanji minister Anže Logar in minister za infrastrukturo Jernej Vrtovec, ki ga je spremljal državni sekretar Blaž Košorok. Tudi njih so tam sprejeli predstavniki administracije, ki je bila pred izhodnimi vrati, potem ko je Donald Trump, ki mu je Janša izkazoval veliko naklonjenost, doživel poraz na volitvah.

Vrtovec je na obisku podpisal memorandum o razumevanju v zvezi s strateškim civilnim jedrskim sodelovanjem med Slovenijo in ZDA. Tako je bil v zadnjem trenutku podpisan dokument, ki ostaja aktualen, ne glede na to, da sta se Janševa mednarodna politična zaveznika medtem poslovila. Vsebina memoranduma je na prvi pogled vljudnostne narave. V njem podpisnici med drugim izražata željo po poglobitvi strateškega partnerstva, katerega pomemben del je civilno jedrsko sodelovanje. Kot so zapisali, lahko ta služi kot katalizator za nadaljnje sodelovanje tudi na področjih državne in energetske varnosti. Omenjeno sodelovanje med državama se v sporazumu omenja tudi v kontekstu zadostitve energetskih potreb zveze Nato in njenih članic.

Ministrstvo za infrastrukturo je julija lani državni družbi Gen energija, ki upravlja nuklearko v Krškem, izdalo energetsko dovoljenje za gradnjo drugega bloka. Nedavna odločitev Evropske komisije o vključitvi jedrskih projektov v taksonomijo EU bi lahko pomenila, da smo še korak bližje dejanski izvedbi projekta, saj bo tako zanj lažje dobiti denar. Vse to podpis memoranduma postavlja v določen kontekst in odpira vprašanje, ali lahko ta kakor koli vpliva na izbiro izvajalca, če se bo Slovenija dejansko odločila za gradnjo drugega bloka.

Potiho naklonjeni Američanom?

Leta 1971 je bila na podlagi javnega natečaja za gradnjo jedrske elektrarne v Krškem izbrana ameriška korporacija Westinghouse, ki bi bila tudi v primeru gradnje drugega bloka med glavnimi favoriti za izvedbo projekta. Profesor mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbene vede dr. Boštjan Udovič pojasnjuje, da v diplomatskem občevanju tovrstni meddržavni sporazumi, ki so jim včasih rekli spomenice, navadno pomenijo nek načelen dogovor, ki je lahko bolj ali manj abstrakten oziroma konkreten. "Če bi šlo za bolj resen oziroma zavezujoč sporazum, bi ga zagotovo podpisal zunanji minister ali predsednik vlade, ker pa ga je podpisal minister za infrastrukturo, sklepam, da gre zgolj za neko načelno pripravljenost na sodelovanje."

Na vprašanje, ali bi lahko tak sporazum odigral vlogo pri izbiri izvajalca, Udovič odgovarja: "Če imata državi sklenjen sporazum o strateškem sodelovanju na nekem področju, je to gotovo nek odprt kanal za komuniciranje. Ni pa s tem določeno, da imajo zaradi tega Američani kako primerjalno prednost." Slovenija, pravi Udovič, podpisuje tovrstne sporazume o sodelovanju na različnih področjih tudi z drugimi državami, tako ima na primer podpisan tudi sporazum o strateškem sodelovanju s Turčijo. Omemba Nata in določbe o energetski oskrbi zveze bi lahko po mnenju Udoviča služile zgolj kot politični izgovor odločevalcev, če bi želeli preferirati katerega od ponudnikov. "Ampak za to ne potrebujemo tega sporazuma. Lahko bi kdo rekel, da bomo izbrali ameriškega ponudnika, ker smo člani Nata in mu zato zaupamo, ter da gre za pomembno stvar pri kolektivni obrambi. Tudi v novi slovenski zunanjepolitični strategiji je zavezniški del precej poudarjen, a na končno odločitev bo vplivala vrsta dejavnikov, pri čemer bo cena zagotovo eden pomembnejših."

Med potencialnimi ponudniki še Francozi, Rusi, Korejci …

Predsednik Društva jedrskih strokovnjakov Slovenije dr. Tomaž Žagar, sicer zaposlen v Gen energiji in predavatelj na Fakulteti za energetiko Univerze v Mariboru, pravi, da je omenjeni memorandum za Slovenijo pomemben z vidika izobraževanja, raziskav in razvoja: "Za raziskovalce iz obeh držav je pomemben, ker lahko na podlagi tega črpajo sredstva za raziskave in razvoj ter združujejo projekte." Pri tem meni, da sporazum ne bo vplival na izbiro izvajalca. "Memorandum ne more biti podlaga za izbiro tehnologije za jedrsko elektrarno. Gre za sporazum med državama, v Sloveniji in ZDA pa se s proizvodnjo električne energije ukvarjajo gospodarske družbe. V Sloveniji gre resda za državno podjetje, a je vseeno podjetje," pravi Žagar in doda, da je Westinghouse ameriška družba, ki pa je trenutno v lasti kanadskega kapitalskega sklada Brookfield.

O pomislekih glede morebitnih mahinacij v projektu, kakršnim smo priča v primeru gradnje TEŠ 6, Žagar meni, da je to tudi stvar investitorja, ki bo izvajal projekt. "TEŠ spada v prvi steber pod HSE, energetsko dovoljenje za drugi blok NEK pa je bilo izdano Gen energiji v drugem stebru. Ta je v času svojega obstoja vsako leto izvedla za okoli 100 milijonov evrov investicij, pri vseh teh doslej ni bilo bistvenih zamud niti odstopanj od predvidene cene."

Na trgu je poleg Westinghousa še nekaj dobaviteljev, ki ponujajo tlačnovodne reaktorje moči okoli 1100 megavatov, kakršen naj bi bil vgrajen v NEK 2. To so med drugim francoska Framatome in EDF, ruski Rosatom, južnokorejski KHNP in kitajski CNNC. S finančnega vidika gre za ogromen projekt, pri čemer je samo osnovna nabavna vrednost elektrarne po grobi oceni okoli pet milijard evrov, končna cena pa bo še nekoliko višja. Žagar potrjuje, da je možno, da bi se pojavil tudi ponudnik, ki bi enako kot Rusi na Madžarskem poleg tehnologije ponudil tudi finančni paket za izvedbo projekta. Tako so bile pred kratkim zgrajene tudi elektrarne na Finskem, v Turčiji in Veliki Britaniji. "To je eden od načinov, kako se lahko zmanjšajo tveganja pri projektu. Če namreč dobavitelj nosi tudi del investicije, potem je zagotovo v njegovem interesu, da je ta zaključena v rokih, saj bo na ta način čim prej dobil povrnjena sredstva, ki jih je vložil v projekt."