Upravljanje gozdov pri nas ureja gozdnogospodarski načrt. Prav letos obeležujemo 250. obletnico prvega. To je bil Flameckov načrt za tolminske gozdove iz leta 1771. V 19. stoletju so načrte za upravljanje gozdov nadgradili, ko so predvsem za kočevske gozdove vpeljali prebiralni način gospodarjenja. Kasneje so začeli izvajati še kontrole. Prvo sistematično zbiranje podatkov za vse gozdove na Slovenskem pa se je zgodilo leta 1947. Sledilo je obdobje izdelave gozdnogospodarskih načrtov za posamezne gozdnogospodarske enote. Na podlagi pridobljenih izkušenj se je slovensko gozdarstvo odločilo za izdelavo območnih načrtov in ta sistem velja še danes. Prvi načrt za vseh 14 gozdnogospodarskih območij je bil izdelan za obdobje 1971-1980. Na podlagi podobnih izhodišč so jih nato pripravljali za vsako naslednje desetletje in prav zdaj je v pripravi nov načrt za obdobje 2021-2030.
V preteklem desetletju je po gozdovih večkrat pustošilo
V njem bodo podrobno opisali trenutno stanje gozdov, njihove razvojne težnje in analizirali uspešnost preteklega gospodarjenja. Nekoč je bil poglavitni in skorajda edini cilj gospodarjenja z gozdovi proizvodnja lesa. Danes ob tem vztrajno pridobivajo pomen novi cilji, povezani s pomembnimi funkcijami gozdov, kot so varovalna, biotopska, vodovarstvena in rekreacijska. Prav zaradi vse večjega vpliva podnebnih sprememb bo tokrat to v ospredju. "Območni načrti, ki so ravno v pripravi, se bodo tako v večji meri kot pred desetimi leti osredotočili na strategije prilagajanja na podnebne spremembe s prilagajanjem drevesne sestave, koncepti obnove, nege in redčenj, kot tudi z gospodarjenjem z ranljivimi sestoji z namenom povečevanja stabilnosti in odpornosti gozdnih sestojev proti pričakovanim pogostim naravnim ujmam," pravi Matjaž Guček, vodja službe za gozdnogospodarsko načrtovanje Zavoda za gozdove Slovenije.
Slovenija je tretja najbolj gozdnata država v Evropski uniji.
Z gozdom je pokritih 60 odstotkov države.
76 odstotkov gozdov je v zasebni lasti.
Vsak peti slovenski državljan je lastnik gozda.
V naših gozdovih je 71 različnih drevesnih vrst.
Spomnimo, da je slovenske gozdove leta 2014 prizadel žled, kakršnega slovenski gozdarji ne pomnijo. Poškodovanih je bilo namreč za devet milijonov kubičnih metrov dreves, zaradi česar še danes obnavljamo okoli 14.000 hektarjev gozdnih površin. Dodatne težave je povzročil napad podlubnikov, zaradi česar smo v Sloveniji med letoma 2015 in 2017 vsako leto dodatno posekali dva milijona kubičnih metrov. V letih 2018 in 2019 je sledil vetrolom, zaradi katerega so posekali še štiri milijone kubičnih metrov dreves. In vse to se je zgodilo v zadnji desetletki. Zato bo v prihajajoči prav spopadu s takimi in podobnimi ujmami namenjen dobršen del načrta. Pred tem, da bo takih in podobnih dogodkov čedalje več, si namreč ne moremo zatiskati oči.
Hujših gozdnih požarov pri nas še ni bilo, a to ne pomeni, da jih ne bo
"Gozdove ogrožajo predvsem škodljivi dejavniki, kot so daljša sušna obdobja, povišane temperature, pogostejši ekstremni vremenski pojavi in naravne ujme, gozdni požari in razmah škodljivih organizmov. Zaradi globalne trgovine grožnjo gozdovom predstavljajo tudi škodljive tujerodne vrste," razmišlja Guček. V Evropi je naturaliziranih več kot 12.000 tujerodnih vrst, od katerih se jih je kar 9000 ustalilo v zadnjih petdesetih letih. Med njimi je od deset do petnajst odstotkov invazivnih vrst. Podobne trende beležimo tudi v Sloveniji, kjer se je ustalilo že več kot 1000 tujerodnih vrst. "Invazivne tujerodne vrste v gozdovih povzročajo ekonomsko in predvsem ekološko škodo, saj onemogočajo rast avtohtonim rastlinskim vrstam in tako zmanjšujejo biotsko raznovrstnost, otežujejo obnovo gozda in so v nekaterih primerih tudi škodljivci. Nekatere med njimi lahko povzročajo tudi škodo za zdravje ljudi in živali. Otežujejo naravno obnovo gozdov z avtohtonimi drevesnimi vrstami," pa razlaga Janez Logar, vršilec dolžnosti direktorja Zavoda za gozdove Slovenije. Za obnovo gozdov so problematične predvsem zelnate rastlinske vrste. V obvodnih gozdovih je to predvsem japonski oziroma češki dresnik, v ostalih pa se v zadnjem času kot problem pojavlja navadna barvilnica. Velik problem predstavljajo tudi invazivni tujerodni škodljivci, na primer tujerodna gliva, ki povzroča bolezen jesenov ožig. Zaradi te bolezni je bilo denimo v letu 2019 posekanih za več kot 50.000 kubičnih metrov jesenov.
Statistika: lani posekali za petino manj lesa
V slovenskih gozdovih so lani posekali okoli 4,2 milijona kubičnih metrov lesne mase, kar je 20 odstotkov manj kot leto prej. Lesna zaloga je bila medtem po podatkih državnega statističnega urada nekoliko večja in je znašala 357,2 milijona kubičnih metrov. Od celotne posekane bruto lesne mase je bilo 2,4 milijona kubičnih metrov iglavcev in 1,9 milijona kubičnih metrov listavcev. Sanitarna sečnja je bila 42 odstotkov celotnega poseka lesa, so sporočili z državnega statističnega urada in dodali, da je celoten posek predstavljal 59 odstotkov možnega poseka po gozdnogospodarskih načrtih.
Po lani izdelanih gozdnogospodarskih načrtih gozdnogospodarskih enot je celotna površina gozda v Sloveniji znašala 1,2 milijona hektarjev. Gozd je tako pokrival 58 odstotkov njene površine. Lesna zaloga slovenskih gozdov se je lani v primerjavi s prejšnjim letom povečala za 0,1 odstotka na 357,2 milijona kubičnih metrov. Letni prirastek je bil za 0,4 odstotka manjši kot leta 2019 in je znašal 8,8 milijona kubičnih metrov. (sta)
Največja grožnja, ki je opustošila že številne gozdove v tujini, pa so gozdni požari. Dvig temperature in prerazporeditev padavin pogosteje kot prej ustvarjata pogoje za nastanek velikih požarov. Najbolj nevarni so dolga sušna obdobja v zimskem času na območjih brez snežne odeje in dolga sušna obdobja v poletnem času. V letošnjem poletju v Sloveniji sicer ni bilo požarov večjih razsežnosti, kljub štirim vročinskim valom, kar lahko pripišemo enakomerni razporeditvi padavin. Največ gozdnih požarov in največ pogorele površine smo v Sloveniji zabeležili leta 2003, ko se je zgodilo kar 224 požarov, v katerih je bilo zajetih 2100 hektarjev površine naravnega okolja. Največji gozdni požar se je istega leta zgodil v Selih na Krasu in uničil 750 hektarjev gozda.
Še vedno pozabljamo na les
In kako bomo ukrepali? Tako gozdnogospodarski načrt, ki je v pripravi, kot tudi strategija skupne kmetijske politike 2023-2027 in evropska strategija za gozdove predvidevajo več prilagajanj na podnebne spremembe. A nas zanima predvsem to, kaj se bo zgodilo v praksi. Na zavodu za gozdove so pojasnili, da načrtujejo gradnjo in vzdrževanje protipožarne infrastrukture na območjih gozdov z zelo veliko in veliko stopnjo požarne ogroženosti v obliki protipožarnih cest in poti ter opozorilnih stavb. Ključna pa sta tudi dobra mreža usposobljenih in opremljenih gasilcev in redno opazovanje ogroženih območij. "Preventiva je tudi gradnja drugega tira proti Kopru. Požarna ogroženost območja okoli železnice Divača-Koper bo z uporabo drugega tira zmanjšana," še pravi Logar.
Skrb za gozdove je pri nas že zdaj precej trajnostno naravnana. Goloseki so na primer prepovedani
Skrb za gozdove je pri nas že zdaj precej trajnostno naravnana. Goloseki so na primer prepovedani, hkrati so gozdovi tudi zelo biotsko pestri, a del, kjer smo izrazito slabi, je raba lesa. Še vedno večji del hlodovine izvozimo. Malo lesnopredelovalne industrije še deluje ali skoraj nič. Ključne so zato investicije v razvoj podeželja, v večje žage in predelovalne obrate, na kar stroka opozarja že desetletja. Trajnostno gospodarjenje z gozdovi je namreč nesklenjeno, dokler glavne surovine gozda ne uporabimo in ji ne dodamo vrednosti.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
