Covid prepovedi so ustvarile najtišje leto za svetovne oceane, trdi skupina znanstvenikov, ki spremljajo globalni zemljevid podvodnih zvočnih kulis.
Onesnaženost s hrupom ladijskih motorjev, vlečnih mrež, naftnih ploščadi, podmorskega rudarjenja in drugih človeških virov se je lani spomladi znatno zmanjšala, pravijo raziskovalci, ki so vodijo del skupne mreže 231 nevojaških hidrofonov.
Verjamejo, da lahko relativna tišina zagotovi dragocene primerjalne podatke za nenačrtovan poskus, kako zvok vpliva na kite, korale in druge morske vrste.
Tako kot svetlobno onesnaževanje kopnega tudi človeški hrup v oceanih narašča, saj dokazano moti vrste, ki so za komunikacijo in navigacijo odvisne od zvoka. Nizkofrekvenčni signali lahko sežejo tisoče kilometrov daleč. Študije v severovzhodnem Tihem oceanu so pokazale, da se je od 60-ih do zgodnjih 2000-ih let vsako desetletje človeško proizveden zvok zvišal za tri decibele.
Hrup v oceanih je potihnil lani na vrhuncu zapiranja marca, aprila in maja, ko se je začela epidemija. Začelo se je tako kot covid - okoli Kitajske - in se nato širilo po vsem svetu. Promet je poleti znova narasel, ko so ladijske družbe hitele nadomeščati izgubljeni čas. Raven zvoka se je zdaj ustalila blizu povprečja v zadnjih letih.
Znanstveniki so leto 2020 za nazaj razglasili za "leto tihega oceana", podatki iz tega izjemnega obdobja pa bodo v prihodnjih mesecih objavljeni v znanstvenih revijah, piše Guardian.
Mehčanje človeškega zvoka se je najbolj pokazalo na obalnih območjih in na ladijskih pasovih. Jennifer Miksis-Olds, direktorica Centra za raziskave in izobraževanje akustike na Univerzi v New Hampshiru, je dejala, da so s tem ustvarjeni pogoji za "naravni eksperiment". Od industrijske revolucije je po njenih besedah človeški hrup prikril zvoke vetra, valov in ledu ter prisilil morsko življenje, da se prilagodi na podoben način kot stranke v hrupni restavraciji, ki morajo dvigniti glas ali se ponoviti, da bi jih razumeli.
