Kapital na Vzhod, ljudje od tam na Zahod

Podatki o številu prebivalcev v posameznih državah Evropske unije (EU) so zaskrbljujoči, v nekaterih celo alarmantni. Od leta 2004, ko je EU doživela največjo širitev z desetimi novimi članicami, med njimi tudi s Slovenijo, se je v kar petih od teh držav število prebivalcev znižalo, od tega daleč najbolj v Latviji in Litvi - v obeh nad 18 odstotkov. Okrog desetodstotni padec števila prebivalcev so v tem obdobju beležile tudi Romunija, Bolgarija in Hrvaška, ki so se EU pridružile kasneje. Slovenija je to obdobje s 5,7-odstotno rastjo števila prebivalcev dobro prestala, gre pa to rast v celoti pripisati preselitvam delavcev iz tujine, predvsem iz držav nekdanje Jugoslavije. Zakaj se v zahodni Evropi povečuje število prebivalcev, medtem ko vzhodno obrobje EU, pa tudi Portugalska in Grčija na tem področju stagnirajo?

Ekonomist dr. Bogomir Kovač se strinja, da so se na področju demografije v EU zadnji dve desetletji dogajale dinamične spremembe, predvsem na krilih migracijskih tokov. "Kapital se je z Zahoda selil na vzhod Evrope, ljudje pa v nasprotni smeri. Največja širitev EU leta 2004 na Vzhod je povzročila izvoz kapitala tja, saj se je zagotovilo prost pretok blaga, storitev, kapitala in ob koncu delovne sile. Ljudje so se z Vzhoda selili na Zahod v želji po višjih dohodkih in pa, ker so bile tam zanje boljše možnosti. Po drugi strani je globalizacija prinesla deindustrializacijo v zahodni Evropi, saj se je industrija selila na vzhod Evrope, še bolj pa v Azijo, Afriko in Latinsko Ameriko - a ne toliko z greenfield naložbami kakor s selitvijo dela proizvodnje. Zadnji dve desetletji se je posledično v zahodni Evropi krepil storitveni sektor, ki pa je potreboval vse več zaposlenih, in ti so prihajali pretežno iz vzhodne Evrope. Zahodna Evropa je z globalizacijskimi tokovi profitirala, saj plače zaposlenih že 20 do 30 let stagnirajo, prav tako iz držav perifernega sveta prihaja poceni blago," ugotavlja Kovač.

Nastaja konflikt med posameznimi deli Evrope

Kako naj EU nastale razlike v razvoju posameznih držav EU odpravi, predvsem pa prepreči nadaljnjo depopulacijo v državah na obrobju EU, kjer imajo interese že druge velike države, kot sta Rusija in Kitajska? "Vse to postaja politični problem, saj razvojni model EU ob relativno skromnih pomočeh manj razvitim državam EU ne daje rezultatov. Iz tega nastaja konflikt med vzhodom in zahodom, med severom in jugom Evrope, saj so se pojavili različni razvojni problemi kot rezultati širitve EU. Edina možnost je, da se EU zave strukturnih problemov ter da zgolj zelena in digitalna transformacija EU ne rešujeta težav, ki sta jih obljubljala širitev EU in zmanjševanje razvojne neenakosti. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je razmišljalo o širitvi EU, se je veliko govorilo o razvojni konvergenci, približevanju razvitosti posameznih držav. Razvojna neenakost med državami EU bo vse večji problem in tako se 'razširjena' Višegrajska skupina članic EU in jedrne države EU vse bolj oddaljujejo, prav tako je nerešen problem držav Balkana, katerih članstvo v EU ostaja precej oddaljeno," meni Kovač.

Po njegovih besedah so se z neoliberalno agendo v EU pokazale socialne pomanjkljivosti, saj socialno-tržni model po drugi svetovni vojni ni odgovoril na vse izzive, problem pa se povečuje na politični periferiji EU. "Zahod EU se ukvarja s svojimi problemi, saj je svoj razvoj zasnoval na premeteni širitvi EU. Toda v EU ne bi smeli razvijati družine evropskih držav, ampak delovati kot Združene države Evrope," pove Kovač in kot eno od rešitev predlaga, da bi države s presežkom v plačilni bilanci ta presežek preusmerjale k tistim z največjim primanjkljajem ali pa bi se zdaj relativno skromna evropska razvojna sredstva še bolj usmerila v evropski periferni del. Če bi Evropa delovala geostrateško, bi se morala zavedati, da potrebuje močno periferijo, saj je bil Balkan v preteklosti dobra šola, kaj se lahko zgodi, če EU ne bo našla ustrezne rešitve.

Razlogi za selitev niso le ekonomske narave

Slovenski evropski poslanec iz vrst LMŠ ​dr. Klemen Grošelj je demografske trende znotraj EU v zadnjih dveh desetletjih pospremil z besedami, da so ti selitveni tokovi v največji meri posledica slabših ekonomskih razmer v perifernih državah EU, pa tudi političnih, saj nekatere države opisujejo kot "zatohle", zaprte, manj demokratične, z ne toliko politične in osebne svobode. Tako imamo jedrno razvito Evropo in manj razvito obrobje EU. Navede primer Nemčije, ki je leta 2015 sprejela milijon beguncev, nemško gospodarstvo pa je v tem obdobju ustvarilo do dva milijona delovnih mest. Po Grošljevem mnenju se zastavlja vprašanje, zakaj periferne države ne razvijejo dovolj delovnih mest, delno pa bi se to lahko reševalo z ustrezno kohezijsko politiko EU, pa tudi s kompenzacijskimi sredstvi, ko bi se sredstva v večji meri od bogatih držav EU pretakala k revnejšim državam EU. Lahko pa bi EU uvajala skupne razvojne sistemske mehanizme, a tega si ravno politične elite perifernih držav ne želijo, saj bi se nadzor nad porabo teh sredstev izvajal iz Bruslja in ne v lokalnem okolju. V ZDA so velike razvojne razlike med svojimi regijami v preteklosti reševali z razvojnimi koncepti, kar pa je v EU težje izvedljivo, doda Grošelj.

Minimalni socialni kriteriji za minimalno plačo morajo biti zagotovljeni, pri čemer države z visoko stopnjo socialnega dialoga, kot so skandinavske države ali Avstrija, to rešujejo s kolektivnimi pogodbami in se sklenjenih dogovorov držijo. "Res je bruto minimalna plača v Luksemburgu (2201 evrov) skoraj sedemkrat višja kot v Bolgariji (332 evrov), a vedeti je treba, da bi recimo minimalna plača 1500 evrov v Bolgariji pomenila ogromno, v Luksemburgu in Skandinaviji pa ne bi zadoščala niti za pokrivanje minimalnih življenjskih stroškov, zato še nekaj časa ne gre pričakovati, da bi se znotraj celotne EU poenotila višina minimalne plače, če sploh kdaj," je prepričan Grošelj.

Obstaja ocena, da bi z minimalno plačo morali dosegati 60 odstotkov povprečne plače v posamezni državi. "Načelno vsi v EU priznavajo problem neenakomerne razvitosti po posameznih članicah unije, a je EU v dilemi, saj bi si v nekaterih državah članicah želeli, da EU deluje kot država, spet drugi, da kot skupnost držav. Mnogi pa ne želijo, da bi se denar brez pravega nadzora selil od bogatih k manj razvitim. V naslednjih petih letih bo EU morala najti rešitve, vsekakor pa bi 460-milijonski trg EU moral držati skupaj, saj vsaka država članica EU zase še zdaleč ni tako močna," verjame evropski poslanec.