Vanessa Čokl
Sodni svet je ta teden soglasno podprl dr. Marka Ilešiča za sodnika Sodišča EU v Luksemburgu še za en mandat in kandidaturo dr. Maje Brkan, izredne profesorice za pravo EU na Pravni fakulteti univerze v Maastrichtu, za sodnico na luksemburškem Splošnem sodišču EU, ki je drugi organ tega vseevropskega sodišča. Ilešič, ki je edini sodnik iz Slovenije v Luksemburgu vse od leta 2004, to pomeni od vstopa države v Evropsko unijo, je, sledeč odločitvi sodnega sveta, nekakšne kadrovske službe sodstva, za seboj pustil šest protikandidatov in bo slejkoprej gladko šel še v en podaljšek na Sodišču EU, ki ima toliko sodnikov, kot je članic Evropske unije, in je pristojno za razlaganje EU-prava, za tako imenovana predhodna vprašanja v zvezi s tem iz držav članic pa za tožbe med državami članicami, če ne spoštujejo skupnostnega prava.
Sodnike mednarodnih sodišč iz Slovenije v potrditev državnemu zboru predlaga predsednik republike, nakar sledi še postopek v EU-organih, to pa je v tem primeru najprej tako imenovani odbor 255. Predsednik Borut Pahor je v tem postopku od sodnega sveta (in od ministrstva za pravosodje) želel mnenje o vseh prijavljenih na že drugič ponovljeni razpis. Kandidatur za sodnico ali sodnika na Splošnem sodišču Evropske unije je bilo nazadnje osem (med drugim tudi na primer nekdanji pravosodni minister dr. Senko Pličanič), sodni svet je podporo dal Brkanovi.
A kot rečeno: to je šele tretjina zapletene in predvsem zahtevne kadrovske poti. Na to, ali se bo srečno iztekla za pravnico z ugledno mednarodno kariero, bomo še čakali. Bilo bi pa koristno za ugled in težo in verodostojnost države na najvišjih evropskih sodnih naslovih. Ker prav na Splošnem sodišču EU, kjer po reformi zdaj sedita po dva sodnika iz vsake članice Evropske unije, Slovenija že daljši čas nima niti enega.
Skoraj že serijsko zavračanje slovenskih kandidatov je resen signal tistim, ki se prijavljajo, in vsem, ki izbirajo
Letos je državni zbor za Splošno sodišče EU potrdil le dr. Klemna Podobnika. Za eno sodniško mesto pa je bilo treba razpis ponoviti. Toda: konec oktobra se je razvedelo, še neuradno, da je na zaslišanju v odboru 255 padel tudi Podobnik. To pa pomeni, da se neslavna vrsta neuspešnih kandidatov za luksemburške sodnike iz Slovenije nadaljuje. In da se bo nadaljevalo tudi ponavljanje razpisov. Ve se: lansko leto sta za mesto sodnika na tem sodišču že kandidirala dva: dr. Miro Prek, ki je želel še en mandat, in dr. Marko Pavliha, oba brez uspeha. Prek, ki so mu očitali domnevno spolno nadlegovanje na delovnem mestu, je bil brez zadostne podpore ustavljen že v državnem zboru, Pavliha pa ni prestal zaslišanja pred selekcijskim odborom 255, kar mu je zaprlo pot v Luksemburg.
Kaj je odbor 255? Podlago ima v tako imenovani lizbonski pogodbi in obstaja od leta 2010. Zamišljen je kot prepreka, da politika v državah članicah Evropske unije za sodnike Sodišča EU ne bi predlagala sebi všečnih kandidatov mimo najvišjih meril sodišča. V odboru, ki pripravi mnenje za Svet EU, zadnjega potrjevalca bodočih sodnikov, sedijo ugledni nekdanji člani luksemburških Sodišča in Splošnega sodišča pa člani najvišjih nacionalnih sodišč in drugi priznani pravniki, enega člana predlaga Evropski parlament. Zaslišanja kandidatov za sodnike so zahtevna, zahteva se, pravijo tisti, ki imajo uvid, tudi natančno poznavanje luksemburške sodne prakse, konkretnih primerov. Snovi za to spraševanje je neskončno, dobesedno vse lahko pride na vrsto, preživijo res le najbolj vrhunski od vrhunskih. Zdaj že pomalem serijsko zavračanje slovenskih kandidatov je resen signal vsem: tistim, ki se prijavljajo, in vsem, ki izbirajo, doma v neki točki seveda s seštevkom politične podpore v DZ.
