Indeks zaznave korupcije za lani, ki ga objavlja nevladna organizacija Transparency International, kaže, da se je Slovenija med 180 državami z oceno 60 tako kot leta 2019 uvrstila na 35. mesto. Znova je pod povprečjem članic Evropske unije in OECD. Že od leta 2012 pa ne beleži napredka. "Ti rezultati ne ponujajo razlogov za zadovoljstvo. Ohranjanje mesta na indeksu in ocena, kot jo Slovenija dobiva že zadnjih nekaj let, pa zagotovo ni in ne smeta biti cilj naše družbe in države," je zapisala Komisija za preprečevanje korupcije. "A rezultat je pričakovan. Drastičnega napredka v zadnjih letih nismo doživeli," je prepričan Sebastjan Peterka iz Tansparency International Slovenija, ki smo ga prosili za podrobnejši komentar glede stanja korupcijskega tveganja pri nas.
Napredka ni ne zakonodaji ne v praksi
Prepričan je, da pomanjkanje napredka pri indeksu odraža počasen napredek pri reformah protikorupcijskega okvira in odsotnost ukrepov, ki bi obstoječa pravila udejanjali v praksi. "Problem je večplasten. Zagotovo ni zaznati zakonodajnega premika. Resolucija o preprečevanju korupcije je bila zapisana leta 2004 in od takrat ni bila prenovljena. To je osnovni dokument, ki postavlja program boja proti korupciji v neki državi," pravi Peterka in ob tem doda, da je bil Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije lani sicer noveliran, a obseg sprememb ni bil velik. Sprašuje se tudi, kako napreduje priprava zakona o zaščiti žvižgačev. "Smo manj kot leto dni pred iztekom roka za prenos direktive EU, pa še vedno ne vemo, v katero smer bo šel zakonodajalec."
A tudi, če bi bila zakonodaja popolna, to ni pogoj, da bi stvari delovale v praksi. "Če ni močnih institucij, pravila ne pomenijo veliko. So le prazna lupina," pravi in doda, da je na primer Komisiji za preprečevanje korupcije zakonodajalec zadal nove pristojnosti in naloge, ob tem pa je niso kadrovsko podprli. Komisija tako še vedno čaka na izpolnitev obveznosti glede zagotovitve dodatnih finančnih sredstev za naloge, ki so posledica zakonskih sprememb. Ob teh težavah pa je po besedah Peterke zaznati tudi premalo stimulativno okolje za akterje civilne družbe. "Kar se tiče nevladnih organizacij in dela preiskovalnih novinarjev, ne le, da ne gre na bolje, situacija celo nazaduje," je prepričan.
Komentarjev bi se morali vzdržati do zaključka postopka
Peterko smo povprašali tudi glede selektivnega navajanja poročil. Spomnimo, da je del poročila KPK pred kratkim navajala Aleksandra Pivec, a ni predstavila celovite slike izsledkov poročila. "Tukaj trčimo v integriteto oseb, ki jih nadzorne institucije pregledujejo. Moramo se zanašati na standarde ali pa od odločevalcev in tistih, ki jih organi preiskujejo, zahtevati, da se vzdržijo komentarjev do zaključka postopka. Če pa že obveščajo javnost, morajo to početi celovito," pravi Peterka. To je po njegovem mnenju ključno, saj se moramo zavedati, da so v takih primerih organi v neenakem položaju. Zaradi zakonskih omejitev namreč organi o postopkih javnosti ne morejo obveščati.
Epidemija je korupcijska tveganja le še povečala. "Koronakriza ni le zdravstvena in ekonomska, je tudi kriza boja proti korupciji," pravi Peterka, saj da je ta situacija le pokazala pomanjkanje nekaterih mehanizmov ali pa šibkost akterjev znotraj sistema za boj proti korupciji. "Sem zagotovo spadajo postopki javnega naročanja pri nas in v svetu. Epidemija jasno kaže na to, kako krhke so institucije znotraj nekega sistema in da jih je nujno podpirati in varovati, če želimo, da se uspešno borimo proti korupciji," je dejal. Neposredni učinki prvega in drugega vala v tej oceni tveganja sicer še niso vključeni. Ta vpliv bo viden v oceni naslednje leto, zagotovo pa ga bo zaznati v več državah. "Posamezni primeri na to kažejo že zdaj," je še prepričan Peterka.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
