Ravno sem segel po olivi, ko je nepričakovano Lorella Flego svojemu sovoditelju Mariu Galuniču zabrusila: "Kaj me tako gledaš? Saj nimam marende v dekolteju." Manever pritegovanja pozornosti se ji je izšel, saj smo v tistem trenutku vsi pogledali prav tja, tudi ničesar kriv Mario. Kakorkoli prozorna je že bila fora, mi je všeč, da je z dekoltejem do popka v večer vnesla nekaj več seksapila in opravljivosti. Potrebovali smo malce vznemirjenja, da smo se prebili do drugega megadekolteja večera, le da si je tega omislil radodarno razpeti Boštjan Pertinač. Tudi on ni imel marende v dekolteju. Le kup dlak. Na neki način mi je všeč, da so Melodije morja in sonca ponotranjile sanremsko logiko, da sta voditelja pomembnejša od vseh drugih na festivalu, saj se je s fokusom na markantni dvojici lažje prebiti od enega do drugega komada, ki ga večinoma slišiš ta večer in nikoli več.
Lagal bi, če bi trdil, da me je kak nastop čisto zares pretresel, a zdi se mi, da bi tudi sam svojih dvanajst točk podaril Tatjani Mihelj. Ne bi me motila niti zmaga Eve Boto, ki je žarela v elegantni kreaciji Davida Hojnika, in za hip se mi je zdelo, da je mala houdrasta Evica, ki sem jo leta 2012 spoznal na Evroviziji v Bakuju, dokončno odrasla. Mi pa gre v nos, da je zbrala toliko točk kot Tatjana Mihelj, a na koncu dobila prst v oko, ker je prva dobila več točk žirije. Po Emi, na kateri zadnje čase očitno izbiramo predstavnike, ki naj bi v prvi vrsti navdušili strokovno žirijo, so gledalci dvojko zdaj dobili tudi na MMS. A kdo smo mi, polgluhi laiki, da bi dvomili o stroki. Sedite, molčite in glejte reklame.
Izmislil si jih je Štajerec
Glasbeni festival Melodije morja in sonca s svojimi začetki sega v leto 1978, na piranski Tartinijev trg. Po vzoru drugih obmorskih festivalov po takratni Jugoslaviji, predvsem splitskega, in v svetu so organizatorji ob zatonu Slovenske popevke želeli festivalsko vzdušje ustvariti tudi na Obali. Idejni vodja je bil Berti Rodošek. Ta je na noge postavil že mariborsko Veselo jesen, kasneje Festival narečnih popevk, ki je žal že nekaj let v globoki komi.
Med prebijanjem skozi festival sem prišel do nekaj zaključkov. Da moj odnos do Lada Bizovičarja vse bolj spominja na tistega do piškotov Oreo. Sprva so se mi zdeli frajerski, urbani in okusni, zdaj, ko jih bodo počasi začeli mešati celo v jetrno pašteto, pa so se mi začeli upirati. Njegova točka s topečim se sladoledom in venčkom festivalskih popevk je sicer bila posrečena, a neverjetno "random". Bizovičar ima z MMS približno toliko kot Lepa Brena s Termoelektrarno Šoštanj. Ugotovil sem tudi, da smo v vrtcu, ko smo dva jogurtova lončka povezali z vrvico in se igrali telefon, imeli boljše ozvočenje, kot so ga ta večer na odru v avditoriju imeli nastopajoči. Sebastian ima doma očitno časovni stroj. Ob nostalgični skladbi sem sicer skoraj resetiral tamagočija, a pevec je videti mlajše in boljše kot kadarkoli, medtem ko vsi ostali postkarantensko venimo. Komplimenti. Če bo nadaljeval v tej smeri, mu naslednje leto nagrada za debitanta leta ne uide. Ugotovil sem tudi, da me je simpatična Maja Založnik s svojo opravo spomnila na Sneguljčico. Ampak takšno malce razkajfano, emancipirano, z ločitvenimi papirji, ki v zastrupljeno jabolko ugrizne iz inata.
Bizovičar ima z MMS približno toliko kot Lepa Brena s Termoelektrarno Šoštanj
Med tradicionalno ekscesnim laskanjem in spogledovanjem Maria in Lorelle se počutim kot peto kolo na romantičnem zmenku dveh članov Kluba ljubiteljev Anike Horvat. Zmagovalec večera je zame šik Galuničev finalni suknjič, ki se je lesketal tako lepo, kot se na toplo julijsko noč v morju lesketa mesečina. In to je ta magična poetika, ki jo iščem v festivalih.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
