"Za pobudo, s katero so ustavni sodniki pretresli zakonitost odločitve vlade o zaprtih zavodih s področja vzgoje in izobraževanja, sem se odločila, ker se našim otrokom z določenimi posebnimi potrebami dela nepopravljiva škoda, ko so doma in ne obiskujejo šole. Negativne posledice se odražajo na več področjih. Eden izmed razlogov za to je ta, da s tem, ko so zaprte šole, nimajo več dostopa do terapij. In to se je zgodilo čez noč že drugič v enem letu. Prvič v spomladanskem valu, ko niso imeli terapij približno dva meseca, in sedaj, ko so znova brez njih že okoli mesec dni," uvodoma pojasni Duška Milovanović, ki sodeluje tudi pri ustavni pobudi (pobudniki so skupno štirje, starša iz dveh družin, v kateri imajo po enega otroka s posebnimi potrebami). Milovanovićeva je mati devetletnega sina Bora z redko genetsko napako (delecija 8p kromosoma), ki ima tudi ostale pridružene težave: epilepsijo, celosten razvojni zaostanek, motnje avtističnega spektra, ADHD, motnje koncentracije in pozornosti, zmerno oziroma težko duševno manjšo razvitost. Njen sin obiskuje četrto leto posebni program na Osnovni šoli Glazija v Celju in je v času odprtih šol imel fizioterapijo, delovno terapijo, psihološko in specialno pedagoško obravnavo, terapijo v bazenu in logopeda.
Brez interesa in motivacije
In kakšen je sinov dan pouka na daljavo? Sogovornica odvrne: "Četudi se sinova učiteljica maksimalno trudi, je z njim nemogoče izvajati šolo na daljavo. Z njim se pravzaprav težko spravim delati za šolo. Nima interesa, motivacije, sposobnosti za abstraktno razmišljanje. Prav tako domačega okolja ne povezuje s šolskim. Če se že usedeva za računalnik, pogledava navodila učiteljice, med katerimi ga pritegne edino kak videoposnetek. Tak je bil posnetek, na katerem je bila prikazana priprava pogrinjka. To se mu je zdelo tako zanimivo, da si ga je večkrat ogledal."
Šole je lažje zapreti kot odpreti
Matej Rovšek, ravnatelj Centra Janeza Levca v Ljubljani, odločitev ustavnih sodnikov, da bi se morale ponovno odpreti šole s prilagojenim programom, komentira, da uradnih informacij iz ministrstva za izobraževanje še ni. Če vlada do ponedeljka ne objavi sklepa o podaljšanju odloka iz dne 23. oktobra v uradnem listu, so po njegovem mnenju v torek dolžni šole s prilagojenim programom odpreti. Če vlada sklep o podaljšanju objavi, pa verjetno ne bo mogel mimo ugotovitve ustavnih sodnikov. "Kar pomeni odpiranje naših šol (ne pa tudi rednih šol) v treh dneh po objavi v uradnem listu, to pa je ponedeljek oziroma torek. Intenzivno se pripravljamo na obe varianti. Je pa seveda šole lažje čez noč zapreti kot odpreti," sklene Rovšek.
Po njenih besedah učiteljica tudi ne izvaja videokonferenc, njen sin niti ni sposoben slediti podajanju snovi na tak način. Za boljšo predstavo sogovornica pojasni, da se lahko uči le izkustveno. Na primer, da se skupaj lotita izdelave ptičje hišice in s tem spoznava zimski čas. Sin se med drugim ni sposoben sam obleči, sleči in opraviti biološke potrebe, ne zmore komunikacije po telefonu. Z ljudmi lahko vzdržuje odnose v fizičnem smislu. Edini stik, ki ga pa ima z učiteljico, je preko videoklica, pa še ta takrat oponaša zvoke živali, na primer kikirika, muka, ali ji pošilja na daljavo poljubčke. "Trudim se, da dan mine v dobrem razpoloženju. Zato greva ven, se z nečim zamotiva in mu tako poskušam kaj pojasniti s šolskega področja," pravi Duška Milovanović, ki zaradi izpada strokovnih obravnav oziroma terapij pri sinu opaža, da je bolj razdražljiv, kar se lahko kaže tudi kot kričanje, udarjanje predmetov, grizenje predmetov in sebe. Zaradi izoliranosti od sošolcev in vrstnikov pa zaznava pri njem večjo navezanost in odvisnost od nje in njenega partnerja. Nekatere posledice pa bodo po njenem mnenju vidne šele ob vrnitvi v šolo, na primer težave pri sledenju šolski rutini in navodilom.
Enotna rešitev ni pravi odgovor
"Skupina otrok s posebnimi potrebami je raznovrstna skupina s tako raznolikimi potrebami, da bi zanjo morali imeti raznolike rešitve za šolanje oziroma vzgojo in izobraževanje tudi v primeru epidemije. Te rešitve bi skušale zajeti, da je čas epidemije s šolanjem na daljavo za nekatere otroke te skupine velika škoda, da pa so tudi skupine otrok s posebnimi potrebami, za katere je epidemija lahko celo večje zdravstveno tveganje. Zato pri otrocih s posebnimi potrebami enotna rešitev ni pravi odgovor. Menim, da naj bi različne skupine stroke, s tem mislim medicino, psihologijo in specialno pedagogiko, skupaj iskale prilagojene, različne in kompromisne rešitve za različne skupine otrok s posebnimi potrebami. In še, da so pravne podlage pri strokovnih vprašanjih dobrodošle in tudi nujne, a naj ne bodo odločilne in nad strokovnimi odločitvami ali v nasprotju z njimi," meni specialna pedagoginja Alenka Zupančič Danko iz Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Maribor.
Pozitiven vpliv šole
Sogovornica v nadaljevanju naniza pozitiven vpliv obiskovanja šole: "Ko je Bor hodil v šolo, je ponotranjil to šolsko rutino. Zato ga je bilo tudi lažje in hitreje motivirati za šolsko delo. Nihanje razpoloženja se je tik pred ponovnim zaprtjem ravno umirilo, učiteljica je manj poročala o izpadih agresije in avtoagresije. Če je tega manj, je za nas napredek. Ob tem še doda, da bo znova potreboval od dva do pet tednov, da se ponovno navadi na šolsko rutino. Zdaj je sinu doma terapevtka, učiteljica, specialna pedagoginja in mama in potem se te vloge med seboj prepletajo. Želi, da bi mu končno bila le mama, saj za strokovne vloge ni usposobljena.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
