Za svoje delo, ki izhaja iz okoljske ozaveščenosti in družbeno odgovornega razmisleka, so prejeli številna mednarodna in domača priznanja, med drugim mednarodno nagrado za dizajn Red Dot, bili so med lanskimi finalisti DesignEurope in novembra prejeli nagrado TOP 5 ljubljanskega pohištvenega sejma Ambient. Lani spomladi so se odločili narediti še en korak naprej pri uresničevanju strategije podjetja, kako z manj narediti enako in vzdržno napredovati - ter skrajšali dejanski delovnik zaposlenih. Rezultati? Odlični. Pogovarjali smo se z direktorjem podjetja Matejem Fegušem.
Kdaj in kako se je oblikovala odločitev o 6-urnem delovniku?
Uradno imamo še vedno osemurni delovnik in prispevke plačujemo za polni delovni čas. A lani z aprilom smo uvedli 6-urni delovnik. To je bil del sprememb strategije podjetja. Naš koncept je delati z manj sredstvi in poskušati ustvariti enako ter počasi tudi več – z višjo dodano vrednostjo, z več vlaganji v raziskave, razvoj, v koncept designa, v storitve in komuniciranje. Plače so ostale iste, 6-urni delovnik pa smo najprej preizkusili za šest mesecev in se nato odločili z njim nadaljevati. Več kot 70-odstotkov razvojne energije smo vložili v naše delo z odpadnimi materiali in recikliranimi surovinami. Izkazalo se je, da so bile spremembe ne le dobre, ampak odlične. Naše podjetje je morda specifično, saj vključujemo tako razvoj kot proizvodnjo - in vsi delamo 6 ur na dan. V razvoju je delovnik lahko bolj fleksibilen, v proizvodnji manj.
Kaj se je pokazalo po pol leta?
Predvsem to, da so ljudje manj utrujeni. Res je, da je za večjo analizo minilo premalo časa, a odločitev je zavestna in premišljena. Dejstvo je tudi, da težko dobimo delavke in delavce, ki se spoznajo na tapetništvo. Trudili smo se za priznanje poklicne bolezni na zavodu za zdravstveno zavarovanje, saj imajo zaposleni težave z zapestji zaradi velikih obremenitev. Če upoštevamo le to, da dnevno obremenitve trajajo krajši čas, se možnost dela podaljša, kar nam je pomembno, saj lahko ljudje dlje ostanejo del našega tima. Ljudje so bolj spočiti, naredi pa se enako kot prej. Vidimo tudi prostor za še dodatne izboljšave.
Zakaj 6-mesečno preizkusno obdobje?
Kazalnike, ki smo jih imeli prej, smo spremljali tudi ob 6-urnem delovniku in računali, da se ne bodo spremenili. Hkrati je naša kadrovnica natančneje spremljala navade zaposlenih. Gre za mehke metode in spremembe, ki jih je težko meriti. Edini potencialno negativni učinek je bil, da so se ljudje zelo hitro navadili na šesturni delovnik in ga razumeli kot novo normalo in pravico. Veliko smo istočasno delali tudi na izobraževanju, imeli predavanja o tem, kaj je dodana vrednost, kaj je vloga dizajna kot detajla in zakaj je pomembneje, da so stvari narejene dobro, ne pa hitro. Ti procesi morajo teči vzporedno.
Osebno me zanimajo širši družbeni učinki: koliko več časa so ljudje lahko z družinami, koliko je zato manj psihičnih pritiskov in utrujenosti ter koliko je posledično več inovativnosti ter kreativnih rešitev. Videli smo, da so pri razvoju v večji meri začeli sodelovati tudi sodelavci, ki prej morda niso bili tako zelo vpleteni. Tu gre za daljše učinke.
Koliko je zaposlenih?
V podjetju nas dela 20, en sodelavec je že nekaj let na bolniški, ker se je poškodoval. A vse učinke težko merimo le znotraj podjetja.
Bi vas zanimalo sodelovati pri projektnih študijah 6-urnega delovnika?
Odvisno, kaj bi bil namen raziskave. Vemo in vidimo, da ne more biti slabše, če delamo šest namesto osem ur. Odnosi pri nas so v veliki meri zgrajeni na horizontali – vsak ve, kaj so njegove odgovornosti in naloge. Dizajn razumemo kot planiranje. Vemo, da ni težav, če je strategija dobro načrtovana, če veš, kaj delaš in do kdaj mora biti kaj narejeno, če razumeš svojo vlogo in odgovornosti, ki jih nosiš, ter kdo so ostali sodelavci in njihove naloge. Sam se trenutno ukvarjam izključno z razvojem. Delamo lahko ogromno analiz, a v gospodarstvu je trenutno še vedno pomembno zgolj, kakšen je na koncu izplen oziroma ali so dobički enaki.
Vi upoštevate tudi manjšo porabo elektrike in drugih sredstev?
Seveda. Zanimal nas je celostni pristop. Pri energentih je zmanjšanje stroška pričakovano. A razumeti je treba tudi koncept proizvodnje. Če proizvodna hala stoji prazna, ni dobro. Mi smo sklenili, da bi raje uvedli še eno šesturno izmeno za optimizacijo strojev in stavbe, kot da zahtevamo od ljudi, da delajo več ur.
A na gospodarski zbornici pravijo, da bi se podjetja morala zamisliti, zakaj večje učinkovitosti in optimizacije 6-urnega delovnika niso dosegli že prej, in da bi enako optimalno lahko delavci delali 8 ur. Kako se izogniti sprevrženju ideje 6-urnega delovnika?
Treba je imeti trezen pogled. Gospodarske panoge so različne. Kjer je visoka delovna intenzivnost, so normativi mnogo strožji in manj fleksibilni. Večja podjetja imajo vse natančno načrtovano. Pri malih in srednjih podjetjih, kjer ni tolikšne delovne intenzivnosti in je več kreativnega dela ter dela s strankami, je situacija drugačna. A kakovost je pomembna tudi v velikih sistemih. Prodajalka v trgovini ne bo enako prijazna, če dela 10 ali 6 ur. Pomemben je dolgoročni učinek. Vsaj nam. Kot podjetje postavljamo okolje na prvo mesto, družbeni učinek na drugo, in zato moramo poskrbeti za primerne odnose tudi znotraj podjetja.
Ljudje danes naredimo bistveno več kot pred petdesetimi leti. Te analize nam manjkajo. Za koliko se je v posameznih sektorjih zaradi industrializacije in robotizacije povečala končna produktivnost v primerjavi s časom pred pol stoletja. Na področju optimizacije lahko naredimo še ogromno in zame je to edino smiselno področje, saj se moramo vprašati, kakšna in kdaj je rast lahko vzdržna. Če govorimo o triodstotni letni rasti, je to 9 odstotkov v dveh letih in 27-odstotna rast v treh letih. To na našem planetu ni vzdržno niti ni vzdržno za podjetja. Zato tudi vidimo ciklične krize. Osebno bolj verjamem v sodelovanje kot v konkurenco, v dizajn, kot obliko načrtovanja, kot v trg – res pa ta danes postavlja pravila, ki jih pišejo veliki igralci.
Mi veliko sodelujemo s strokovnjaki za zdravo delovno okolje in varnost pri delu. Tudi večja podjetja se zavedajo pomena tega. Tako poskrbiš za ljudi. Nam je pomembno, da niso iztrošeni. Če bodo ljudje izčrpani in poškodovani, bo to pomenilo tudi večjo obremenitev za zdravstveno blagajno. Ta del bi bilo zanimivo raziskati in analizirati: koliko lahko prihranimo zdravstvenih težav starostnikom čez nekaj desetletij – in s tem celi družbi, če uvedemo 6-urni delovnik? Na koncu nas mora zanimati cel sistem. Takih analiz sekundarnih in terciarnih učinkov se ne dela. Gre za zadovoljstvo, za boljše odnose, manj prometnih nesreč, manj odvisnosti od drog, manj ločitev in izgubljenih mladih zaradi odsotnih staršev – vse to je povezano tudi s stresom na delovnem mestu. Dejstvo je, da več kvalitetnega časa preživimo s sodelavci kot s partnerji in družino. To bi bilo zanimivo raziskati – a dvomim, da bi bili presenečeni nad rezultati.
Bi lahko zakonski okvir vzpodbudil podjetja v smer krajšega delovnega tedna ali gre tu za odločitve podjetij?
Zagotovo gre tudi za politiko in strategijo. Česa si v Sloveniji želimo? Kazalniki kažejo, da se populacija stara, in ljudi se zdaj straši s tem, da bomo morali delati dlje. A vprašanje je, ali delo razumemo kot tlako, da prideš do pokojnine in časa, ko lahko končno delaš, kar želiš, in živiš? Ali pa lahko delo koncipiramo kot nekaj, kar ljudje radi delamo in smo pri tem dobri? Lahko rečemo, da je to utopija, lahko pa je tudi del strategije razvoja: strateško bomo začeli delati na tem, da krepimo zadovoljstvo in nagradimo ljudi, ko nekaj, pri čemer so dobri, dobro naredijo. Morda bi ljudje potem sami želeli delati dlje. Imamo kar nekaj poklicev, kjer vidimo, da ljudje delajo tudi po tem, ko dopolnijo starost za upokojitev. Z delom prispevamo k družbi. Ne gre le za to, da zaslužimo za preživetje. A vse to je treba strateško skomunicirati. Če je delo samoizpolnitev in če skozi delo prispevamo k družbi ter ob tem nismo preobremenjeni ...
A dogaja se nam delitev med delavci, ki delajo nemogoče nadure, da drugi delajo manj.
Tudi mi imamo v podjetju dva delavca, ki zelo rada delata in so jima plačane nadure v interesu.
In kaj naredite?
Omeji se ju. Zakon določa, da na mesec delavec ne sme narediti več kot 20 nadur. Tak delavec tudi slej ko prej postane utrujen. To so ljudje, ki ne hodijo na dopust, in tako delajo že trideset let. Kako bo, ko bodo pred upokojitvijo? Imamo sodelavca, ki je nekaj let pred upokojitvijo in je bil zaradi zdravstvenih težav in invalidske upokojitve prisiljen, da dela štiri ure na dan. Če odmislim delo, je zaradi poškodovanosti, ki je posledica preteklih preobremenitev pri delu, kakovost njegovega življenja bistveno slabša, kot bi bila, če mu prej ne bi bilo treba delati toliko in tako, da je to pripeljalo do teh poškodb. Pa se ob tem sploh ne dotikam odvisnosti, depresij in samomorov, ki so prav tako lahko posledica tega, da je nekdo popolnoma izčrpan in nato omejen glede zmožnosti za delo. O teh družbenih cenah uničenih ljudi se nihče ne vpraša.
Večina podjetij ostane osredotočena le na svojo dejavnost, merilce in dobiček.
Morda sem naiven, a prepričan sem, da je takih podjetij vse manj. Žal pa kot drugod ekscesi skočijo ven in pritegnejo največ pozornosti. Hkrati pa verjamem tudi, da je še vedno veliko nerazumevanja, da vodstvo, lastnik ali menedžment brez zaposlenih ne morejo narediti nič.
Bi bilo smiselno, da bi državni organi začeli razmišljati o šesturnem delovniku in postali zgled?
Če je to strategija države, ki si želi imeti državljane in državljanke, ki bodo bolj zadovoljni. Osebno bi me zanimalo slišati argumente politikov proti šesturnemu delovniku. Sam ne ločim med politično levico in desnico, ampak med politiki, ki se zavzemajo za interese ljudi, in tistimi, ki se zavzemajo za interese kapitala, ki se vse bolj kopiči pri manjšini. Vsa človeška življenja so enako vredna - to je moje izhodišče. In lahko si zadamo cilj, da delo razbremenimo po intenzivnosti in urni obremenitvi delavcev in delavk. Lahko se spodbudi tehnološki razvoj in optimizacijo z jasnim družbenim ciljem. Nisem za to, da se omeji delavce, ki želijo delati. A verjamem tudi, da bi se v naši družbi ljudem moralo dati možnost, da delajo po šest ur.
