Bodisi kot učiteljica, asistentka na fakulteti, urednica strokovne revije ali predavateljica, zmeraj si je odločno prizadevala, da bi bile šolske zahteve in metode dela prilagojene otrokom s posebnimi potrebami, šolski sistem pa manj rigorozen in bolj praktično naravnan. Mojca je zanimiva, vsestranska in kreativna oseba, ki se ji veliko dogaja tudi v času, ko nas je koronavirus prisilil v osamitev. A pravi, da se ji nič od tega, kar se ji sedaj dogaja, ne bi zgodilo, če se tistega julija 2015 ne bi odpravila na Jakobovo pot.
Camino ji je veliko dal, jo preoblikoval, a žal tudi vzel, ko je med kasnejšim skupnim romanjem preminil Mojčin življenjski sopotnik. "Vsak je sam, ostane sam. Zdaj jaz, zdaj ti … Samost je super in osamljenost je okej. Oboje je del življenja. Zagotovo pa je najbolj boleča tista osamljenost, ki jo občutiš, ko je okoli tebe veliko ljudi, pa te nihče niti ne vidi niti ne sliši. Po izgubi partnerja sem zelo občutila to vrsto osamljenosti. Ko si v taki situaciji, si res želiš, da bi imeli ljudje okoli tebe zgolj ena usta in dve ušesi. Želela sem si biti predvsem slišana in ne v položaju, ko so drugi določali in opisovali, kako se počutim in kateri nasvet ali mnenje potrebujem. Smrt partnerja me je močno zaznamovala. Ker je bila nenadna, me je naučila tega, da je življenje kratko in da danes si in jutri te ni."
Intervju z Mojco Klug si lahko preberete v jutrišnji izdaji Večera v nedeljo.
