Živimo v času, za katerega biologi pravijo, da smo priča največjemu izumiranju vrst živih bitij po obdobju dinozavrov. To se na prvi pogled seveda ne opazi. Še vedno okoli nas letajo ptiči, nekomu gre na živce krakanje vran, poznam človeka, ki ga neskončno jezi oglašanje ptičke z imenom šmarnica, ki rada poje zelo zgodaj zjutraj, ko se komaj začne daniti. Tudi ježki so še, žal jih veliko povozimo. Vsako pomlad na določenih mestih mrgoli žab, ki so tudi masovne žrtve prometa. Sadno drevje cveti, rodi kljub alarmantnim obvestilom o tem, da je vse manj opraševalcev. Skratka, kaj je sploh narobe?
Ampak če smo malo bolj pozorni, se marsikaj le opazi. Včasih je bilo okoli naše hiše ogromno vrabcev - sivorjavih, nevpadljivih in najbolj običajnih ptičev pri nas, zdaj pa opažam, da jih je vse manj. Bile so srake, skoraj jih ni več. Srnjadi je na Barju še vedno veliko, a zajca skoraj ne vidiš. So pa šakali. Pa kune osvajajo urbanizirana območja, se prilagajajo novim življenjskim okoljem. Širijo se rastline, ki jih v moji mladosti sploh ni bilo. Zaradi pogoste in prezgodnje košnje travniki skoraj nimajo več rož. Čebele so se nekdaj pasle po travnikih, dandanes pa je cvetlični med že bolj težko dobiti. Nekatere ptice nimajo več kje gnezditi. Naše hiše postajajo nepredušno zaprte za razne gnezdilce, netopirje. Lastovk je manj, saj je vse manj insektov, s katerimi se hranijo, pa tudi hlevov in napuščev, kjer bi lahko gnezdile.
Navadili smo se na vse bolj sterilno okolje. Če kdaj zasmrdi po gnoju, nam je grozno. Ni pa nam grozno, ko smrdi po izpušnih plinih. Dvojna merila? Otroci nočejo jesti jagod z vrta, ker so umazane od zemlje, jedo pa lepe, sijoče kupljene, čeprav so polne pesticidov. Očitno postaja vse pomembnejše to, kar vidimo, zavonjamo, ne pa tisto, kar o nečem vemo, ampak nam je na prvi pogled skrito in nismo sposobni oceniti, kaj je pomembnejše, bolj zdravo, varneje. Ne zanima nas več, od kod prihaja hrana na naš krožnik in kako je pridelana - s tem naj se ukvarjajo drugi, pomembno je le, da jo imamo. In se izgovarjamo, da imamo pač preveč opravka s svojim delom, službo in drugimi skrbmi, da bi o teh stvareh imeli čas razmišljati. Ja, v Amazoniji padajo drevesa zato, da tam potem raste soja, s katero krmijo živino (toliko mesa zagotovo ne potrebujemo za preživetje človeštva). Na Borneu požigajo tropske gozdove z orangutani vred, da ustvarjajo plantaže. Ampak kaj lahko mi pripomoremo, da bi se to ne dogajalo? Za te stvari "nimamo časa". Ko pa bo naše preživetje postalo negotovo in bo za rešitve morda že prepozno, tega časa tudi ne bomo več potrebovali. Napredek preprosto merimo na napačen način. O tem preberite kaj o Butanu.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
