Natalija Spark je tolmačka slovenskega znakovnega jezika in psihosocialna delavka. Njeno zavzeto delo omogoča skupnosti gluhih in naglušnih večjo vključenost v družbo, jim odpira nova vrata v življenju. V času epidemije pa je ta vez med gluhim in slišečim svetom, kot ga Natalija na neki način predstavlja, lahko življenjskega pomena. Rodila se je gluhima očetu in materi, s čimer ji je bil znakovni jezik tako rekoč položen v zibelko, hkrati pa je usmeril njeno življenjsko pot. Tisti, ki jo poznajo, občudujejo njene voljo, vztrajnost, trmo, pravijo, da je srčna perfekcionistka, ki visoke zahteve postavlja zase in tudi za druge. Gotovo so bile prav te njene lastnosti tiste, na katere se je opirala, ko je v težkih življenjskih okoliščinah končala študij pedagogike in andragogike.
Nekoč breme, danes način življenja
"Že od otroštva naprej sem res bila fizična povezava med gluhim in slišečim svetom. Ta vez se nikoli ni končala, je ena taka rdeča nit mojega življenja. Veliko sem bila aktivna v razvoju slovenskega znakovnega jezika, pred leti sem sodelovala pri oblikovanju programa 'šole za tolmače', kar je program za usposabljanje tolmačev oziroma priprava na izpit za nacionalno poklicno kvalifikacijo. V Zvezi gluhih smo leta 2019 izpeljali uspešen program in oblikovali prvo slovnico za slovenski znakovni jezik. Zadnji dve leti sem tudi gledališki tolmač," o svojem delu, ki še zdaleč ni samo služba, ampak tudi to, pripoveduje Sparkova in doda, da je delo z gluhimi njena služba in prosti čas obenem. "V otroštvu je bilo to seveda breme, a skozi leta je postal način življenja. Nekaj, za kar sem vedno pripravljena dati glas in se boriti. Ja, postanem borbena in vztrajna, ko zaznam prikrajšanost gluhih, se nikoli ne umaknem. Veste, mi smo država slišečih in gluhi v njej so resnično gluhi. Oni se ne morejo boriti za svoje pravice, ker smo družba,v kateri gluhi nimajo možnosti glasu, njih se ne sliši."
Začetki skromni, nato vse več veljave
Slovenka leta je bila prvič razglašena leta 1988. Takrat je naziv prejela novinarka, publicistka in političarka Mojca Drčar Murko. Z leti je Slovenka leta pridobivala na spoštovanju in veljavi ter postala sinonim za žensko z veliko začetnico. Pred več kot tremi desetletji se je izbor začelo sicer skromno, a je postal gledana prireditev, ki je z leti svoje mesto dobila v ljubljanski Operi. "Začeli smo v čudnih časih, dali smo skozi različne sisteme, okoliščine. Upam, da bo še nekaj čas trajalo. Fejst punce in pametne ženske Slovenija zmeraj potrebuje," se je časov s Slovenko leta na prireditvi spominjala Bernarda Jeklin, dolgoletna urednica revije Jana.
Letošnja dobitnica priznanja Slovenka leta je ena tistih redkih ljudi, ki ve o (ne)vključenosti gluhih v družbeno življenje in o pravicah, ki so jim kratene, povedati veliko. Vseeno poudari: "Situacija danes je mnogo boljša kot pred leti. Prvi premiki na bolje so se zgodili leta 2002, ko je bil sprejet zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika. Z mojega vidika je to odličen zakon, ki poskuša zajeti vse vidike življenja gluhih. Zapisano je to, kar oni potrebujejo. Problem nastane pri realizaciji, ko tisti, ki bi zakon morali upoštevati, tega nočejo." Kot največjo rak rano Slovenije, ko gre za gluhe, Sparkova izpostavi šolstvo, ki bi se moralo kazati kot najmanj težavno. Pri integraciji, socializaciji gluhih pa se pošteno zalomi, čeprav je otrok, ki v šoli potrebujejo prisotnost tolmača, verjetno manj kot deset, takih študentov pa, po njenih besedah, menda celo ni.
Sama ne potrebujem priznanja
Nagrade, ki so ji jo dodelili bralke in bralci revije Zarja Jana, je Natalija Spark vesela tudi zato, ker bo tako lahko še bolj glasna v imenu tistih, ki jo potrebujejo. "Lepo mi je, ker je moje delo opaženo, prepoznano kot vredno. Če se bo s tem na področju gluhih karkoli premaknilo, bom zadovoljna. Jaz za svoje delo ne potrebujem priznanja, da bo le zanje bolje. Vseeno pa je to nagrada, ob kateri mi je toplo, saj mi sporoča, da kar delam, delam prav." Je še povedala tolmačka, ki je bila zelo presenečena, ko je izvedela, da je v družbi cenjenih in veliko bolj prepoznavnih gospa kot je sama, prav ona prejela naziv Slovenka leta 2020.
Znakovni jezik kmalu v slovenski ustavi
Prejšnji teden je ustavna komisija državnega zbora pripravila predlog stališča do osnutka ustavnega zakona za vpis znakovnega jezika v ustavo. Ob predstavitvi stališč poslanskih skupin se je izkazalo, da se predlogu, naj DZ začne postopek za vpis slovenskega znakovnega jezik v ustavo, obeta zadostna, dvotretjinska podpora. Poslanci se večinsko strinjajo, da gre za eno od pravic gluhih, naglušnih, gluhoslepih in oseb s polžjim vsadkom, ki jo je treba urediti tudi v ustavi.
Slavnostno prireditev, ki je letos potekala na spletu, je vodila Blažka Muller, v zgodbo, obogateno z glasbenimi in plesnimi umetniki, pa jo je spletel scenarist in režiser Andrej Stražišar.
Med kandidatkami je bilo letos dvanajst izjemnih žensk, ob Nataliji Spar so bile to še kuratorka in umetnostna zgodovinarka Zdenka Badovinac, upokojena profesorica razrednega pouka Magda Kastelic Hočevar, učiteljica in prostovoljka Valentina Kobal, mlada svetovna prvakinja v boksu Ema Kozin, tekaška legenda Kazimira Lužnik, zdravnica Nevenka Mlinar, kmetica Katarina Očko, predsednica Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje Anita Ogulin, vodja projekta Most v Krškem Carmen Rajer in voditeljica televizijske oddaje Tarča Erika Žnidaršič, za naziv so se potegovale tudi medicinske sestre, ki jih je zastopala predsednica Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije - Zveze strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Monika Ažman.
