"Če se NK Maribor uvrsti v ligo prvakov, grem peš na tekmo!" si je avgusta 2014, ko so bili vijoličasti sredi boja z Maccabijem iz Tel Aviva, rekel Bojan Gros. Ni bila stava. No, če že, je bila stava s samim seboj tedaj 29-letnega navijača iz Mislinje, od koder je do Maribora dobrih 80 kilometrov po vijugasti cesti. Izraelci so padli. Toda pred Grosovim dolgim pešačenjem je bila še velika ovira - škotski Celtic. Ko je Marcos Tavares sredi Glasgowa zabil odločilni gol, so Grosu do prve tekme lige prvakov preostali trije tedni. Pozneje si je želel, da bi prej začel pripravo za Sporting iz Lizbone. "Kakšnih 14 dni prej bi moral začeti trenirati," se z nasmehom spomni torture, ki jo je prestal 17. septembra pred šestimi leti.
Žulja v velikosti kovanca za dva evra
"Pri Breznem so me že ful noge bolele," pravi. Pa je imel pred sabo še lep kos poti. Toda nekako je šlo. Ker je bil opremljen s koroško trmo. Z naglavno svetilko, saj je začel hoditi ob enih zjutraj. S sendviči in pijačo. In kar ga je še posebno gor držalo - z mobilnim telefonom. "Prijatelji so me klicali nonstop; z enim sem nehal govoriti, že je čez tri minute spet zvonilo." Žepna elektronika je bila dobra tudi za glasbo, da je še prej minilo, je nažigal rock in navijaške komade.
Praznujmo skupaj z NK Maribor
Kaj bi klub brez navijačev. In le redki klubi se lahko pohvalijo s takšno navijaško zvestobo, kakršno ima NK Maribor. To kažejo tudi vaši odzivi pred 60. rojstnim dnevom vijoličastih, ki praznujejo 12. decembra. Dan pred tem si priskrbite svoj izvod vijol'čne revije, ki bo izšla v Večeru. Še prej pa ... Hvala, spoštovani bralci in navijači, za vaše zgodbe, anekdote, prigode, ki jih pošiljate na Večer. Ne le po elektronski pošti, tudi običajna velja, seveda. Marsikatero zgodbo bomo objavili. Na spletni strani Večera, za vijoličnim zavihkom "NK Maribor 60 let", pa vas čaka še precej več. Preverite, preberite, glasujte, kateri enajsterici Maribora sta najbolj zaznamovali obdobji pred osamosvojitvijo in po njej, sodelujte v kvizu z lepimi nagradami. In če se vam kakšno vprašanje zazdi prezahtevno, ne pozabite na slogan iz Ljudskega vrta - Ni predaje!
Iz Mislinje jo je mahnil gor do Slovenj Gradca in proti Dravogradu, Maribor je nameraval doseči ob železniški progi. V Vuzenici je spremenil načrt in nadaljeval ob cesti. "Deževalo je. Ne močno, bolj pršilo je do sedmih zjutraj, a dovolj, da me je premočilo in me v mokri opremi ožulilo, na obeh nogah sem imel žulja v velikosti kovanca za dva evra. Ampak to ni bilo pomembno, zmagal sem, sem si dejal." Kakšnih 18 ur je trajalo, da je zagledal mestno tablo za Maribor. "Noge so me tako bolele, da so me do stadiona morali pripeljati." Med prvimi je bil na tribuni Ljudskega vrta: "Tretji, četrti sem bil k sreči. Če bi v gužvo padel, bi me pohodili, nič več nisem mogel."
"Duška si dam pred televizorjem"
Na napeti tekmi dolgo ni bilo gola. V 80. minuti ga je Nani dal Mariborčanom. Potem pa eksplozija veselja: Luka Zahović je v 92. minuti zadel za 1:1, za veliko točko domačih nogometašev, vratar Rui Patricio ni imel šans ena na ena. Drugi navijači so skakali, Gros pa je ... "Sedel. Celo tekmo. Niti stati nisem več mogel, kaj šele skakati. Še 14 dni sem počasi hodil, 20-centimetrske korake sem delal," se smeji. Boleča lekcija za vedno? Ah, za pravega navijača ni ovir: "Upam, da se še kdaj ponovi. Naj se že prihodnje leto! Saj sem hotel to ponoviti že pred tremi leti, ko je Maribor spet šel v ligo prvakov, pa je bila doma bolezen in sem si premislil."
Trenutno niso pravi časi za športne navdušence, kakršen je Gros, ki bo prihodnji mesec dopolnil 35 let. "Si pa dam duška pred televizorjem, tako glasen sem, da me doma mirijo," pravi zvesti navijač, ki je šel za vijoličastimi tudi na evropska gostovanja. "V Mostarju sem bil, ko so igrali z Zrinjskim, v Plznu ..." Zadnja leta ima sezonsko vstopnico za Ljudski vrt. Komaj čaka, da bo lahko spet tam. "Se vidimo, ko bo konec vseh omejitev!"
