Rozmari Petek
Evo, sezonska delavka je prišla, se nasmeje soseda Andreja Rančigaj, ko malo pred poldnevom pridrvi na dvorišče Osetovih v Drešinji vasi. Dobro, obisk sosede pač, pomislim. A ne. Andreja jo dejansko mahne takoj na hmeljišče. Malo se še namaže z zaščitno kremo proti soncu in že vihti palico, s katero v zemljo vtika hmeljarske vrvice. Andreja ni klasičen primer delavcev, ki bi si zaradi nedela dejansko zaželeli malo razgibavanja na prostem. Je namreč mati sedmih otrok. "To je zame neke vrste rehabilitacija. No, iskreno rečeno, z možem že nekaj dni hodiva pomagat Osetovim, ker so res zelo dobri sosedje. Vemo, da so sedaj, ko ne morejo dobiti romunskih delavcev, v stiski. Zato je prav, da smo stopili skupaj. Vesela sem, ker nas je prišlo ogromno sosedov pomagat. Še najin prvi sin, srednješolec, je nekaj dni pomagal. Navsezadnje pa je vzdušje tukaj na polju kljub delu zelo dobro. Tudi zato vsak dan pridem," opisuje Andreja, ki je dopoldan že opravila delo nadomestne učiteljice in gospodinje.
En dan na polju same ženske
Ko je Janez Oset mlajši po družabnih omrežjih zaprosil za pomoč za delo na hmeljiščih, se je odzvalo precejšnje število ljudi. Večinoma znancev, sosedov, prijateljev. "En dan smo bile na polju same ženske. Prišle so moje prijateljice. Pravijo, da se nas je daleč slišalo, tako smo se medtem zabavale," doda njegova žena Veronika Oset. "Ko se je vest razširila, so me začeli klicati tudi od drugod. Sedem jih je prišlo iz Ljubljane. Te sem kasneje zaprosil, ali lahko gredo pomagat mojemu prijatelju hmeljarju, ki je z oglasom dobil vsega dva delavca," opisuje Oset mlajši. V času, ko je sicer po kakšnih dvanajst romunskih delavcev opravljalo nujna dela na hmeljiščih, se je sedaj zbralo skoraj 30 ljudi. "Nikoli prej še nisem delala česa takšnega. A ravno s 1. aprilom sem postala brezposelna in sem pomislila, zakaj pa ne bi tako nekaj zaslužila. Pa še rada sem na prostem, na zraku," je opisala ena od delavk, ki se imensko ni želela izpostaviti. Vsak dan se na savinjska hmeljišča pripelje iz Kamnika. "Saj tudi v službo se sedaj vozimo že skorajda vsepovsod," zamahne z roko. "Vse se da, če se hoče." "Jaz pa sem na čakanju na delo. Pa sem sosedoma priskočil na pomoč," doda drugi.
Ko prideš v rutino, je lažje
Dobra volja in velika pripravljenost njihovih prijateljev skrbi Osetovim nista povsem zbili iz glave. "Dva, ki sta prišla, sta brezposelna, vsi ostali so ljudje, ki so na čakanju na delo. Vsi so dobrodošli. Hvala bogu, da so prišli pomagat. Me pa skrbi, kaj bo, če jih vpokličejo nazaj na delo," že malce trepeta Janez Oset, predsednik Združenja hmeljarjev Slovenije. Dodatno ga skrbi, ker se je število delavcev s prvega na drugi dan že znižalo za štiri osebe. "Morda pridejo jutri," se tolaži. "Morda pa kdo od današnjih jutri obupa," pomisli. Delo - vsak dan so na polju deset ur, tudi obedujejo na polju - je vse prej kot enostavno, čeravno na prvi pogled ni videti tako zelo fizično naporno. "Če je takšen miren dan, je še dobro. Če preveč piha, pa morajo delavci nitke s palico loviti po zraku in žičnici, kar je še dodaten napor," opisuje Oset mlajši. "Delo je res kar naporno. Romunski delavci, ki to običajno delajo, si krvavo zaslužijo ta denar. Sicer ko prideš v rutino, je malo lažje, na začetku je pa kar težko," doda soseda Andreja. Slovenski delavci, ki bodo prejeli pet evrov na uro, hmeljarje stanejo skoraj enako kot romunski; ti jih na uro stanejo okoli 5,8 evra bruto, sami romunski delavci pa prejmejo 3,5 evra neto plačila na uro. Tako romunskim kot slovenskim delavcem hmeljarji zagotovijo dva obroka dnevno, na polja jim vozijo svežo vodo. "En obrok pripraviva s taščo, drugega, toplega naročimo," opiše Veronika. "Kadar so pri nas romunski delavci, obrokov ne naročujemo, saj običajno z njimi pride kuharica. Naši okusi jim namreč niso najbolj po volji, raje imajo, če si lahko sami skuhajo," doda Oset mlajši. Ob tem omeni še eno prednost romunskih delavcev. Ti živijo pri njih, zato lažje koordinirajo delo. Če namreč kdaj dežuje, ne delajo. Ko se zjasni, gredo spet na delo. "Sedaj pa me je strah, da se ne bo kdaj kdo od daleč pripeljal na delo, tu pa bo deževalo," še omeni.
Tudi zato trenutno na njihovih 30 hektarjih hmeljišč izredno hitijo z delom. V idealnih razmerah, z dela veščimi delavci, vrvice na hmeljiščih napeljejo v slabih dveh tednih. A kaj, ko bo kmalu treba na te vrvice naviti najmočnejše hmeljske poganjke, kar je enako zamudno delo. Bodo takrat ljudje še na čakanju, se sprašujejo hmeljarji in obenem po tihem še vedno upajo, da si vlada premisli in dovoli prihod Romunov.
