"Odgovornost, koliko se bosta moja otroka naučila in utrdila snov pri pouku na daljavo, je bila moja"

"Odgovornost, koliko se bosta moja otroka naučila in utrdila snov pri pouku na daljavo, je bila moja. Tiste mesece sem bila pod stresom, saj nisem želela, da imata manko pri jemanju snovi," pove Tjaša, mamica dvojčkov, starih osem let. Sogovornica je tako kot marsikateri starš prevzela funkcijo učitelja v "koronašoli", pri čemer je sedela za domačo mizo z otrokoma, ki imata motnjo pozornosti, gibalni nemir in disleksijo ter jima pripada dodatna strokovna pomoč. "Čeprav sem se lotila iste učne snovi, je bilo treba pri vsakem ubrati drugo taktiko. Ker je en otrok hitrejši pri dojemanju snovi in zaletav, sem ga morala zaustavljati. Drugi je njegovo nasprotje. Je počasen, hitro odtava z mislimi drugam in ga je treba večkrat opomniti, naj se skoncentrira na snov. Pri njem je nemogoče v enem zamahu rešiti dvajset računskih operacij in tudi minus v nalogi hitro postane plus, rezultat pa napačen," opisuje težave, s katerimi se je spopadala. V nekem trenutku je bilo vsega preveč, zato je poklicala šolsko specialno pedagoginjo, da je z enim otrokom obdelala snov, ona pa z drugim. Ob tem pohvali njeno odzivnost, saj je z otrokoma navezala stik že ob začetku pouka na daljavo in jima ponudila pomoč preko telefona in videa.

Prezahtevna naloga za nekatere starše

To je ena od zgodb približno 5500 otrok z izrazitimi specifičnimi učnimi težavami, kolikor jih je pri nas po besedah mag. Alenke Zupančič Danko, profesorice defektologije iz Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Maribor. Sogovornica izpostavi, da otroci s specifičnimi učnimi težavami potrebujejo več prilagajanja pri učenju kot vrstniki, veliko jih tudi potrebuje dodatno strokovno pomoč za premagovanje težav in individualno ali skupinsko učno pomoč.

Različni odzivi učencev

Izkušnjo učencev s specifičnimi učnimi težavami opiše tudi mag. Katarina Kesič Dimic, profesorica defektologije na Osnovni šoli Marije Vere v Kamniku. Pravi, da so se pri delu na daljavo zelo različno odzivali. Nekateri so potrebovali več podpore, drugi manj. Nekateri so radi sodelovali preko zooma, drugim je bila ta oblika zelo neprijetna, odvisno od motenj in starosti. Nekateri so postali samoiniciativni in zelo motivirani, drugi so imeli velike težave s sledenjem snovi in kako se znajti z informacijsko-komunikacijsko tehnologijo.