Opravičilo

Sledilo je mnogo večje priznanje in opravičilo za zgodovino, s katerim je dokazal, kako velik državnik je in da Koroško pozna bolje kot prenekateri domorodec. V nemščini je vnaprej pojasnil, kaj bo povedal, nato pa je tako rekoč v brezhibni slovenščini rekel: "Kot zvezni predsednik bi se vam želel iskreno opravičiti za krivice in zamude pri uresničitvi vaših ustavnih pravic." Takega opravičila, prvega po stotih letih obljub, zavez in obvez iz ust najvišjih političnih funkcionarjev koroški Slovenci še niso bili slišali. Doslej so si domala vsako uresničitev kakšne od danih pravic na papirju morali sami izboriti. Van der Bellen je še poudaril, da je slovenska narodna skupnost samoumevni del Koroške in Avstrije. Tudi zato bo Koroška te krivice in zamude še morala popraviti.

Tudi avstrijska vlada se je potrudila. Ne s plebiscitnem opravičilom, pač pa s plebiscitnim darilom. Pred obletnico je podvojila denarne podpore šestim manjšinam na osem milijonov evrov. Teh denarjev niso povišali vse od leta 1995. Zato je Ljubljana manjšino, čeprav so njeni pripadniki avstrijski državljani, podpirala dvakrat bolj kot Dunaj. Za nameček je Dunaj Koroški namenil še enkratni znesek štirih milijonov evrov, ki gre za manjšino in dvojezične občine. Upati je le, da za temi gestami ni fige v žepu. Zaradi česar bo Dunaj spet zahteval enake pravice za nemško govorečo skupino v Sloveniji. Recipročnost v manjšinskih vprašanjih je namreč dvorezen meč. Pri recipročnosti bi, denimo, nemško govoreči morali predstavljati vsaj 17,5 odstotka prebivalstva v kraju, da bi lahko upali na dvojezično krajevno tablo. To je utopija. Da pa se tej skupini širokogrudno pomaga drugače, ne bi smelo biti dilem. In seveda ne tako, da Slovenija še zmeraj ne notificira Avstrijske državne pogodbe.

Če torej državne institucije na Dunaju vse bolj razumejo, da je treba manjšine v združeni Evropi podpirati in negovati, pa ni nujno, da je to prodrlo v zavest prav vsakega Korošca. Na lastne oči smo se v soboto prepričali, da mnoge koroški Slovenci motijo. Pred njimi še občutijo prastrah. Ker: od sto tisoč Slovencev pred sto leti jih je zavoljo asimilacije, preganjanja in nasilja v deželi le še deset tisoč. Lahko bi se izkazalo, kajne, da so največji sovražniki manjšine pravzaprav po starih starših Slovenci. Pa ne samo to. V resnici jih moti celo Avstrija, saj mnogi še sanjajo večno včerajšnje sanje o velikem nemškem rajhu. In tudi tisti, ki so včeraj oskrunili spomenik koroški enotnosti pred deželno hišo z napisom Smrt fasizmu (sic!), dokaj neumno ne dojamejo, za kaj pri sožitju, spravi in skupni poti v boljšo prihodnost pravzaprav gre.