Opremljanje vojske: Vladni načrt za vojaške investicije je še na majavih nogah

Kljub temu da bi po svoji vlogi morala biti eden od atributov državnosti, Slovenska vojska (SV) vse od finančno-gospodarske krize iz prejšnjega desetletja pravzaprav životari. Od leta 2008 so jo vse vlade bolj ali manj zapostavljale, tretja vlada Janeza Janše pa je zastavila ambicioznejši načrt in želi trende obrniti.
"Po desetletnem zastoju v investicijah in organiziranosti se je nabralo toliko kritičnih področij, da bodo za izboljšanje potrebna leta povečanih vlaganj in sistemskih posodobitev," je pred meseci opozoril obrambni minister Matej Tonin, ki je v parlamentarno proceduro prepustil investicijski projekt desetletja na področju nabav in opremljanja SV. Aktualni zakonski predlog vsebinsko sledi dolgoročnim načrtom modernizacije in opremljanja SV, ki so bili začrtani že ob vstopu Slovenije v zvezo Nato leta 2004, zaradi splošnega konsenza o nujnosti vlaganja po desetletju razvojnega primanjkljaja in varčevanja na tem področju pa bi lahko brez večjih težav rezultiral v zakon. "Če bi hoteli, da vojska dobi vse, kar potrebuje za izgradnjo dveh srednjih bojnih bataljonskih skupin, bi potrebovali okoli tri milijarde evrov, tako da je 780 milijonov evrov racionaliziran znesek glede na to, kar vojska nujno potrebuje," je pred časom utemeljeval obrambni minister, ki mu nekateri naši sogovorniki priznavajo, da mu je uspelo relativno hitro po prevzemu funkcije postreči z obsežnim načrtom reševanja načetega in podhranjenega sistema. Spet drugi pa mu za zdaj, ko ni jasno, kakšna bo usoda spiska nabav, ne priznavajo več od tega, da mu je začrtano uspelo spraviti na parlamentarno pot. Tonin je sicer večkrat poudaril, da ne gre za prispevek dodatnih 780 milijonov, pač pa okoli dodatnih 300 oziroma 400 milijonov evrov. Izdatke naj bi zagotavljali po principu 100 milijonov evrov za prvi dve leti in nato po 145 milijonov evrov za naslednja štiri leta. "Navedena dinamika je prilagojena postopni rasti obrambnega proračuna ter predvideni dinamiki priprave posameznih projektov. Celotna višina potrebnih finančnih sredstev temelji na izračunu potrebnih vlaganj v dolgoročni razvoj in opremljanje SV, zlasti za vzpostavitev najpomembnejših zmogljivosti SV, katerih oblikovanje je bilo po letu 2010 zaradi finančnih omejitev bodisi prekinjeno bodisi v celoti odloženo," izhaja iz besedila predloga zakona, ki mu od parlamentarnih strank za zdaj izrecno nasprotujejo le v izdatkom za vojsko nenaklonjeni Levici.

Realna ena srednja bataljonska bojna skupina, ne dve

V prihodnjih šestih letih bodo najnujnejša vlaganja v osebno opremo vojakov za zagotovitev zadostne ravni varnosti pripadnikov, dotrajano vojaško infrastrukturo ter novo tehniko, transportna in bojna vozila za vzpostavitev prve srednje bataljonske bojne skupine, dva helikopterja in transportno letalo. "Prav tako so predvidena najnujnejša vlaganja v medicinsko opremo, komunikacijski in informacijski sistem ter kibernetsko obrambo, raketne sisteme ter dokup pehotnega orožja in opreme," pojasnjujejo v obrambnem resorju, od koder je januarja še pod vodstvom ministra Karla Erjavca priromala bela knjiga o obrambi in vnovič zastavila vizijo vojske in njeno vlogo v družbi. Tisto, kar presega več zaporednih obrambnih ministrov in je na spisku želja SV že 15 let, pa je oblikovanje srednje bataljonske bojne skupine. Največji kos investicijske pogače bodo tako zdaj odrezali, da bi opremili "jedro zmogljivosti in modernizacije SV". Bela knjiga o obrambi sicer opredeljuje vzpostavitev prve srednje bataljonske bojne skupine do leta 2027, pa tudi druge do leta 2030, čeprav v obramboslovnih krogih kroži pomislek, ali ne bi bilo bolje, da bi pred leti dano zavezo spremenili, ko pa kujemo šele načrte za prvo, kaj šele drugo bataljonsko bojno skupino.

Transportno letalo primarno za vojake na misijah

Imeti lastno transportno letalo se je kot največja potreba izkazala v razmahu letošnje epidemije covida-19, ko so se v javnosti pojavljali različno visoki zneski transportnih stroškov pri dostavljanju zaščitne opreme s komercialnimi leti. Nekaj je državi uspelo pripeljati tudi z manjšim dvomotornim propelerskim letalom s srednjim dometom Turbolet L-410, ki je bilo izdelano v letu 1988, a se je po besedah Tonina v krizi, kljub temu da je majhno in ima prekratek dolet za resne operacije, silovito izkazalo. Aprila je minister predstavil predlog za nabavo taktičnega transportnega letala, ni pa se še opredeljeval, za kateri tip letala si bodo prizadevali. Na MORS so takrat že sprožili postopke za pridobitev novega letala, zaprosili za vojaški nasvet in oblikovali delovno skupino, da bi preučila, katera možnost bi bila za Slovenijo najbolj racionalna: nabava novega transportnega letala, donacijska pogodba ali kaj tretjega. "Trenutno poteka izdelava investicijske dokumentacije, ki je nujna za nakup takih sistemov in je predpisana v zakonodaji. Vzporedno se preverjajo tudi potencialno primerna transportna letala, ki ustrezajo potrebam SV, in njihova uporaba," so nam v teh dneh pojasnili na MORS, ko smo nanj naslovili vprašanje, v kateri fazi so postopki glede na to, da je nabava letala zdaj del zakonskega predloga. Skupaj z nakupom dveh helikopterjev in še nekaterih drugih investicij s področja vojaškega letalstva je za to načrtovanih 128 milijonov evrov. "Že vlada iz obdobja 2004-2008 je načrtovala ta nakup in bi ga izpeljala, če ne bi prišlo do fiaska z osemkolesniki, zaradi katerega je postala slovenska politika povsem alergična na takrat še precej netransparentne obrambne nakupe. Če bi letalo takrat kupili, bi bili letošnji problemi s transportom zaščitne opreme in evakuacijo prebivalcev v koronakrizi veliko manjši," pa o tej investiciji, ki bi državi prinesla bistveno več fleksibilnosti, razmišlja Ljubica Jelušič, univerzitetna profesorica, obramboslovka in nekdanja ministrica za obrambo. Primarna naloga letala naj bi bila oskrba vojske na operacijah v tujini, kjer ima SV po zadnjih podatkih 317 pripadnikov. Ob tem se odpira dilema, ali ne bi bilo vendarle ceneje najemati komercialnih letov in koristiti zmogljivosti Nata kot pa vzdrževati lastno letalo. Jelušičeva pojasnjuje, da Slovenija že plačuje določeno število ur naleta pri skupnih Natovih zmogljivostih za potrebe transporta na mirovne operacije in ima vrsto drugih sporazumov glede strateških transportnih zmogljivosti na daljših razdaljah, težava pa je na ravni taktičnega transporta. "Ker Slovenija zaradi stečaja Adrie Airways nima niti civilnega letalskega prevoznika, ki bi v kakšni krizi lahko pomagal, postajajo ideje o nabavi vojaškega transportnega letala spet žive," dodaja in izpostavlja, da je drago zlasti vzdrževanje, ohranjanje sposobnosti naleta in licenc, vendar "je treba tehtati med ceno življenj in potrebami države in stroškom".

Kako bodo nakupi koristili civilni sferi

Na ministrstvu zagotavljajo, da bodo pri izvajanju investicij zasledovali cilj, da so te povsod, kjer je to mogoče, dvonamenske. Tako se bodo zmogljivosti lahko uporabljale tudi ob naravnih in drugih nesrečah ter pri podpori drugim državnim organom, pri čemer izpostavljajo opremo za bolnišnico Role 2, transportna vozila, helikopterje in taktično transportno letalo. Dvojno uporabni učinek bi se pri transportnem letalu lahko izkazal v primerih, ko bi morali evakuirati civilno prebivalstvo, če bi denimo nekje v tujini izbruhnila kriza in bi bili tam slovenski državljani, Šlebir navaja primer. A kakšne so zanke pri izvajanju nevojaških nalog, če je letalo registrirano kot vojaško? "Načeloma so tuje vojske že dostikrat izvajale nebojne evakuacije svojih državljanov iz tujine. To je pač stvar dogovora med državami, da bo tako letalo vstopilo v zračni prostor neke tuje države. Načeloma, če izbruhne neka kriza in če tista država v tem primeru ne bi bila izrazito nenaklonjena Sloveniji, bi se stvar dalo organizirati," pojasnjuje obramboslovec Šlebir. Opominja pa tudi Jelušičeva, da so bile težave denimo že pri falconu, a se v krizi, kot je evakuacija ali prevoz zaščitne opreme, upoštevajo v prvi vrsti potrebe. Smotrno je iskati dvonamenskost, predvsem ob dejstvu, da je Slovenija majhna država s precejšnjim številom naravnih nesreč. Po oceni Šlebirja bi bilo smiselno ob naslednjih večjih nabavah helikopterjev kupovati modularne helikopterje, torej prilagodljive za uporabo v namene zaščite in reševanja, nebojne prevoze ali pa da bi se nanje lahko priklopil modul z oborožitvijo. "Vse države imajo seveda oborožene sile primarno za izvajanje oboroženega boja. Upamo, da vojske za to ne bomo nikoli uporabili, ampak orožje kupujemo za oboroženi boj. Težko je dvonamenskost iskati čisto povsod. Tukaj se lahko ujamemo v zanko, da če bomo ves čas iskali dvonamenskost, take zmogljivosti ne bomo nikoli oblikovali," pravi sogovornik.

Vmesni cilj: 1,5 odstotka BDP za obrambo

Tonin je že izrecno opozoril, da bo doseg ciljnih dveh odstotkov BDP za obrambo odvisen zlasti od gospodarstva. "Srednjeročno obdobje do leta 2024, glede na trenutno oceno gibanja BDP, predvideva povečanje obrambnih izdatkov na 1,5 odstotka BDP in postopno približevanje dolgoročnemu ciljnemu obsegu 2 odstotkov BDP do leta 2035," so nam pojasnili z MORS. Slovenija v tem trenutku namreč še vedno visi na repu držav članic Nata z 1,05 odstotka BDP izdatkov za vojsko. Jelušičeva opominja, da so se glede doseganja teh dveh odstotkov BDP morali vse od vstopa v zvezo Nato bolj ali manj izjasniti vsi predstavniki vlad. "Namreč slovenska politika je to zavezo dala, preden je Slovenija dobila zeleno luč za vstop v Nato. Vlada iz obdobja 2000-2004 je to morala tudi konkretno dokazovati z vidnim povečevanjem obrambnih izdatkov, tudi v obliki finančnih izkazov, ne le v obliki dejanske obrambne porabe. Temu je morala slediti vlada iz obdobja 2004-2008, ki je zavezanost vojaški opremi dokazovala s pomočjo zakona o temeljnih razvojnih programih (modernizacije in opremljanja Slovenske vojske)," opominja sogovornica in pravi, da je temu sledila svetovna gospodarska kriza, ki je povzročila krčenje obrambnih izdatkov povsod v zahodni Evropi in ne le v Sloveniji.
Ob koncu gospodarske krize je bila takratna predsednica vlade Alenka Bratušek prva, ki je morala mednarodnim zaveznikom sporočiti zaveze o ponovni rehabilitaciji obrambnih izdatkov, kar se je v prihajajočih letih res zgodilo, vendar po kapljicah, razmišlja Jelušičeva: "Ta minimalno povečana sredstva niso ustrezna za nakupe opreme za bojne zmogljivosti, saj nihajo iz leta v leto, večletnih nakupov (pogodb) pa ni mogoče opreti na nestabilne proračune. Sedanja vlada, če bi se obdržala tudi po volitvah, bo imela zgodovinsko priložnost nekoliko popraviti višino obrambnih izdatkov, vendar pa bo imela objektivne omejitve zaradi postkoronske situacije." Je pa Jelušičeva prepričana, da se je Slovenija kljub nizkim obrambnim izdatkom v preteklem desetletju v zavezništvu dokazovala kot angažirana članica, še posebno zaradi velikega in kvalitetnega prispevka v mednarodne operacije in misije.

Vpliv korone na oboroževanje

Eden osrednjih očitkov, ki odzvanja iz opozicijskih strank, je da načrtovani obseg sredstev za investicije glede na okoliščine v postkoronskem času in obetu precejšnjega padca gospodarske rasti ni realen. Minister na to odgovarja, da dajanje obrambi ne pomeni trganja od ust pri zdravstvu ali katerem od drugih sistemov, ki so bili v času krize najbolj na udaru. Medtem ko nekateri naši sogovorniki vztrajajo, da je pod črto malha javnega denarja omejena in jemanje več rezultira v dodatno zadolževanje, Jelušičeva v tem aspektu ministru pritrjuje. "Vlada mora namreč vsakič, ko sestavlja proračun, na novo razdeliti sredstva med posamezne resorje. Pri nas sicer obstaja logika podedovanih pravic v proračunu, to pomeni, da se tudi proračuni vedno pišejo tako, da se najprej vidi, koliko je bilo dodeljenih in porabljenih sredstev v prejšnjem letu in potem novo dodeljena sredstva, ter indeks razlike. To daje vtis, kot da se nekomu jemlje, da se drugemu doda, ampak vlada je v resnici vedno avtonomna v tem, kako bo postavila svoje prioritete delovanja," pojasnjuje sogovornica. Na MORS zagotavljajo, da so prihodnje investicije v SV ob upoštevanju finančnih zmožnosti države načrtovali zelo realno, letne načrte izvajanja najpomembnejših investicij pa bo sprejemala vlada in jih usklajevala z državnim programom razvojnih politik. Zagotavljajo, da gre za postopno vzpostavljanje zmogljivosti, pri čemer se upoštevajo tudi javnofinančne zmožnosti. Da se tudi pri tem načrtu o opremljanju vojske izpostavlja zlasti vprašanje krize in družbenih prioritet, Jelušičeve sicer ne preseneča. "Politiki, ki v osnovi nasprotujejo vojski ali trošenju denarja zanjo, bodo vedno to svojo skepso prikrili z angažiranim opozarjanjem na krizo. Vendar ne gre spregledati, da je tudi slovenska javnost v času prihajajočih kriz sovražna do vojaških nabav. Na svojo vojsko je sicer javnost ponosna in tudi ob nesrečah jo radi vidimo med prvimi reševalci, toda glede opreme pa bi bili takoj bolj varčni. Kdor je dober politik, bo te trende v javnem mnenju pravočasno zaznal in jih zajahal," razlaga strokovnjakinja s področja obramboslovja.

Se je mogoče izogniti sistemski korupciji?

Oteževalna okoliščina pri opremljanju SV so ob specifikah tržišča in dolgih dobavnih rokih zlasti afere, ki so se državi pripetile že večkrat in na nove načrte mečejo sence neuspešnih nakupov iz preteklosti. V tem gre po oceni Jelušičeve tudi iskati enega od razlogov, zakaj so se vlade večinoma otepale povečevanja sredstev za vojaško opremo. "Poraba sredstev za obrambo je izjemno nadzorovana. Delno zaradi negativnih izkušenj, ki jih je imela država ob nakupu osemkolesnikov, delno zaradi zahtev po transparentnosti porabe, ki jih je v obliki direktiv postavila Evropska unija," razlaga strokovnjakinja, ki meni, da ta dvojni nadzor nad obrambnimi nakupi spreminja področje obrambe v povsem nezanimivo področje "zlasti z vidika provizij in drugih morebitnih ugodnosti, ki jih posameznikom, strankam ali elitam oblasti prinašajo investicijska sredstva v proračunu". Tako po njeni oceni nekateri politiki s tem, ko izpostavljajo določena področja kot prednostna, dajejo hote ali nehote signale izkoriščevalcem javnih sredstev, kje naj razširijo svojo mrežo podkupovanja v prihodnje, kar kliče po pogovoru o sistemski korupciji.