Epidemija covida-19 naj bi bila po zagotovilih strokovnega osebja in vlade za nami. Žal pa še vedno ugotavljam, da v vsem obdobju epidemije niso bile niti z besedo omenjene - ne s strani novinarjev, ne medicinske stroke niti vlade - stotine težkih bolnikov, ki so na dolgotrajnem zdravljenju v naših bolnišnicah.
Tam so tudi pacienti, ki so imeli zelo hude operacijske posege. Med njimi so tudi naši najbližji. Tako se moja sestra že tri mesece zdravi po hudem operacijskem posegu. Vemo, da zdravstveno osebje stori vse, da bi jo ohranili pri življenju, na žalost pa ji ne more nuditi tudi dovolj moralne podpore. Bolniku, ki se bori za življenje, ni dovolj zdravljenje z zdravili. Potrebuje tudi objem ali pa vsaj pogled na svoje domače.
Večina teh bolnikov ima svojce, ki tako kot bolniki trpijo zaradi nedovoljenih obiskov. Razumljivo mi je, da so za bolnišnice morali biti sprejeti strogi ukrepi, da se ne bi okužili. Mi pa ni povsem razumljivo, da medicinsko osebje normalno prihaja na delo in se nato vrača v normalno življenje zunaj bolnišnic. Ali to osebje ni nevarno?
Zdravstvena stroka naj razmisli o možnostih obiska težko bolnih pacientov. Njihovi svojci bodo radi upoštevali zahtevane ukrepe zaščite, samo da bodo lahko obiskali svoje najdražje. Obisk bi se točno določil na podlagi zdravniškega priporočila. Naj bo to v premislek odgovornim v strokovnih zdravniških vrstah in predstavnikom vlade, saj ti trenutno zelo poudarjajo in se hvalijo, koliko življenj so rešili.
Upam, da ne bodo s temi ukrepi povzročili najhujših posledic pri pacientih v bolnišnicah in njihovih svojcih. Človek je socialno bitje in zato potrebuje tudi stike s svojo družino.
