Ne bi znali korektno izračunati, koliko Mariborčanov je že pod zemljo na Pobrežju, na Dobravi, ob Strossmayerjevi, pri nekdanji Magdaleni in okoli stolnice, niti koliko odstotkov nas ima privilegij, da danes v trenutnem časovnem in življenjskem intervalu delimo usodo s tem mestom. Seveda pa nismo zato lastniki, nekaj smo dolžni omenjenim, ki so že ustvarili mesto, in nekaj tistim, ki še pridejo. V zadnjih desetletjih smo ustvarili veliko, da bomo lahko ponosno marsikaj zapustili dedičem …
Toda kaj bomo rekli, zakaj smo v času, ki ga mi živimo v mestu, recimo degradirali Betnavo, zanemarili vinograde na Piramidi in enkratno vinsko klet, "opustili" letališče, izgubili Zlato lisico, se mučili s svojim Pohorjem, pozabili, da je Drava plovna, kaj šele uničili industrijske gigante, poslabšali videz mesta in preslišali nekatere arhitekte, ki na to strokovno opozarjajo, napolnili s kioski in prodajnimi policami ulice po mestu, se spravili v zadrego s stoletno gostilno ob ribnikih, izgubili elitno založbo; sedaj pa mečemo na cesto iz mariborskega medijskega doma še legendarni Večer, podedovan od Večernika in mnogih predvojnih časopisov …
Ko smo se poslovili od ponesrečenega socializma, smo večino državnih institucij in tako imenovane družbene lastnine na novo olastninili, sprivatizirali in se vrgli v liberalno tržno gospodarstvo, kjer ne veljaš, kolikor znaš, ampak kolikor imaš in še znaš pridobivati. Mnogi trgovci z novci se zvečine niso niti spoznali na stvari, ki so bile na prodaj in so jih kupovali. Recimo medije. Mnogi so šele potem spoznali, da tudi lastnina ne prinaša kar sama po sebi dobička. Toda niso kupili samo dejavnosti, poslopij, proizvodnih sredstev in kapitala, posredno so kupili tudi ljudi … V iskanju dobička so jih odpuščali, krčili, izkoriščali, tudi "prodajali". Avtorji tega zaskrbljenega pisma nismo natančno poučeni, kaj vse se dogaja in se je dogajalo v Večeru, vemo, da so na prehodu dveh sistemov zaposleni tudi dobili delnice, ki pa so jih razprodali, spominjamo se, da so lastniki, takrat s KBM na čelu, politično zamenjali vodilne strokovnjake in slabo in nestrokovno gospodarili … Predvsem pa raje kaj ukinjali kot pa na novo pri Večeru pognali.
Ko smo se poslovili od ponesrečenega socializma, smo večino državnih institucij in tako imenovane družbene lastnine na novo olastninili, sprivatizirali in se vrgli v liberalno tržno gospodarstvo, kjer ne veljaš, kolikor znaš, ampak kolikor imaš in še znaš pridobivati
No, zdaj smo tam, kjer je bila pred leti Založba Obzorja, ki so jo preselili v "cenejše" prostore … Večer in novinarje mečejo iz stavbe v središču mesta, ki pooseblja edini mestni dnevni časopis; stavimo, da se bo novinarjem in vsem delavcem, predvsem pa že tako vsestransko prikrajšanemu Večeru, godilo slabše. Ni seveda naša stvar, ampak stvar ustreznih mestnih organov in komisij za sume v zvezi s korupcijo, ki naj ugotovijo, kaj je z govoricami in namigovanji, da so prenovljeni Glavni trg, nesmiselna brv z Lenta do gostilne na propadajočem desnem bregu, mogoče celo aktualna finančna kriza občinske blagajne in delno prenova Lenta povezani z lastnino gospoda župana in njegovim gospodarskim podjetjem, ki zdaj pod svoje prostorsko okrilje vabi tudi časopis Večer. Na desnem bregu so recimo na Trgu revolucije načrtovani posegi, ki ljudi razburjajo; tam že imamo propadajočo Taborsko in Ruško ulico z jamo, nesmiselno speljan dovoz v garažo pri vhodu v klinični center, trg, na katerem je vsak drugi lokal zaprt, vključno z nekdanjima enotama Nove KBM in pošte …
Radi bi rekli "Večera ne damo, nočemo, da se seli na cenejšo (Arsenovičevo) lokacijo", a izkušnje kažejo, da lastniška, pridobitniška, gospodovalna karavana gre dalje in se ne ozira na mnenje občanov … Naj počakamo, da bomo videli rezultate te selitve? A če nas spomin ne vara, je v Mariboru protest na ulici že rekel enemu od predhodnikov "Gotof si!". No, ni ju mogoče primerjati! Takrat je to korektno spremljal Večer. Ali bo sedaj mogel, bo imel še isto težo, ali bomo naročniki na desnem bregu ob sobotah spet ostajali brez njega? Pred našimi očmi Večer nazaduje. Ali je prav, da samo molčimo in gledamo, kako se bo morda zadušil? Ali ni druge pomoči našega mesta, kot da mu ponudimo, kam naj gre hirat?
Tone Partljič, Primož Premzl, Orlando Uršič, Maribor
