Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je konec prejšnjega meseca dalo v potrditev vladi Izhodišča za pripravo sprememb pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji. Kot vem, trenutno potekajo pogajanja s socialnimi partnerji, da bi se konec leta ali v začetku prihodnjega ta izhodišča spremenila v novi pokojninski zakon. V preambuli izhodišč, ki jih je potrdila vlada na svoji seji, je zapisano, da predlagatelj sledi trem temeljnim ciljem, in sicer, da bi v bodoče prišli do dostojnih pokojnin, da bi dosegli vzdržnost pokojninske blagajne ter transparentnost pokojninskega sistema.
Po preučitvi navedenih izhodišč sem ugotovil, da se z njimi pravzaprav vlada niti ne približa zastavljenim ciljem. Pa gremo lepo po vrsti:
V svojem predlogu vlada predlaga dvig upokojitvene starosti na 67 let in dvig odmernega odstotka s sedanjih 63,5 odstotka na 65,5 odstotka. Dvig upokojitvene starosti je do neke mere smiseln glede na to, da mladi pozneje vstopajo na trg dela. Ko pa govorimo o zvišanju odmernega odstotka s 63,5 odstotka na 65,5 odstotka za polno pokojninsko dobo, pa ne moremo govoriti, da bomo s tem dosegli dostojne pokojnine. Še posebno zato ne, ker se bo odmerni odstotek določal od povprečno izplačanih plač za celotno pokojninsko dobo (40 let), od katerih se bo odštelo pet najslabših let, v nasprotju z današnjih 24 najbolj ugodnih zaporednih let. Po mojem je dostojna pokojnina za 40 let pokojninske dobe tista, ki presega prag tveganja revščine. Povprečna neto plača je bila leta 2023 v Sloveniji 1445,12 evra neto. Znano je, da v Sloveniji približno dve tretjini zaposlenih prejema plačo, nižjo od slovenskega povprečja. Ob predpostavki, da je nekomu, ki se upokojuje po 40 letih dela, bilo izračunano povprečje izplačanih neto plač v 35-letnem obdobju enako slovenski trenutni povprečni plači, bi taisti ob odmernem odstotku prejel 946,55 evra ali za dobrih 4,5 odstotka nad pragom tveganja revščine. Glede na to, da je okoli dve tretjini zaposlenih, ki skozi svojo pokojninsko dobo praktično nikoli ne dosežejo ravni povprečne slovenske plače, lahko z gotovostjo trdimo, da bodo njihove pokojnine krepko pod pragom revščine. Tistim z najnižjimi dohodki se po ZPIZ-2 odmerja pokojnina z odmernim odstotkom 76,5 odstotka od 24-letnega povprečja plač. V predlogu izhodišč se predlaga, da se ta odmerni odstotek ohrani, vendar se povprečje izplačanih plač računa od 35-letnega povprečja (40 let minus najslabših pet let). Ugotovimo lahko, da so z najnižjimi dohodki tisti, ki celo pokojninsko dobo prejemajo minimalno plačo. Ta je za leto 2024 določena v višini 902,07 evra. Ob predpostavki, da se nekomu izračuna 35-letno povprečje v višini 902,07 evra neto in se mu od tega povprečja odmeri pokojnina z odmernim odstotkom 76,5, bi odmerjena pokojnina dosegla 690,08 evra neto ali zgolj dobrih 76 odstotkov zneska, ki predstavlja prag tveganja revščine. Tako izračunana pokojnina bi bila tudi nižja od zajamčene pokojnine, ki v letošnjem letu znaša 744 evrov. Da bi tisti z minimalno plačo dosegli vsaj zajamčeno pokojnino v višini 744 evrov, bi morala biti minimalna plača višja za okoli 100 evrov neto.
Iz navedenega izhaja, da s predlaganim odmernim odstotkom vlada oziroma ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ne sledi svojemu temeljnemu cilju, ki je naveden v uvodnem delu teh izhodišč, to je dostojnost pokojnin. Ravno tako je za upokojence bistveno slabši predlagani model za redno usklajevanje pokojnin od trenutno veljavnega. Vlada namreč predlaga, da bi se po novem plače usklajevale v 80 odstotkih s povprečno rastjo življenjskih stroškov in v 20 odstotkih s povprečno rastjo plač. S tem se bo še bolj povečeval razkorak med povprečnimi plačami v Sloveniji in povprečnimi pokojninami, ko že sedaj (leto 2023) povprečna pokojnina predstavlja le okoli 57 odstotkov povprečne slovenske plače. V Avstriji, ki ima podobno demografsko sliko kot Slovenija, povprečna pokojnina predstavlja okoli 80 odstotkov njihove povprečne plače.
Če hočemo zagotoviti vzdržnost pokojninske blagajne in transparentnost pokojninskega sistema, bi morali dosledno slediti temeljnemu načelu, da je pokojnina odvisna od višine plačanih prispevkov in od dobe njihovega vplačevanja (zavarovalno načelo). Tako država ne sledi temu, da bi morala biti za vse vplačnike (obrtnike, samozaposlene, kmete …) višina prispevka v pokojninsko blagajno vsaj tolikšna, da bi se z njimi pokrila zajamčena pokojnina za polno pokojninsko dobo. Ker vlada ne sledi temu načelu, ne moremo govoriti o tem, da zasleduje cilj vzdržnosti pokojninske blagajne. Za dosego transparentnosti pokojninskega sistema pa je potrebno predvsem očistiti pokojninsko blagajno in vsa izplačila, ki nimajo kritja v vplačanih prispevkih, preusmeriti v breme državnega proračuna oziroma v breme socialnih transferjev.
Kajtimir Kunc, Zagorje ob Savi
