Ondan sem bil med običajnim dopoldanskim sprehodom s svojim štirinožnim prijateljem, kratkodlakim jazbečarjem, na obronkih Dobrave nad vasjo Spodnja Senarska priča neverjetnemu prizoru. Kot strela z jasnega so prihrumeli na gozdno pot iz smeri omenjene vasi ropotajoči štirikolesniki. Slišalo se je, kot da se bliža tankovska kolona v popolni bojni opremi, in takšnemu hrumenju motorjev v tem delu Dobrave, ki jo kot domačin in lovec poznam do obisti, še nisem bil priča. S psom sva se pravočasno umaknila na varno med stare hraste in nemo opazovala. Na čelu kolone sta bila na štirikolesniku mladenič in mladenka, vpijoča na ves glas. To je bil šele začetek, sledilo je še 44 razposajenih in neverjetno glasnih voznic in voznikov. Kolona, da te kap, in ko so se v blagem levem ovinku z gozdne ceste spustili na javno pot med Zg. Verjanami in Sv. Trojico proti lovskemu domu Dobrava, sta po zraku frčali listje in suho vejevje. Za njimi je ostala globoka sled, hrumenje pa se je slišalo še lep čas, dokler se niso odpeljali na glavno cesto proti občinskemu središču v Sv. Trojici. Razumi, kdor more! Večkrat sem bil priča divjim vožnjam dveh ali treh štirikolesnikov in že to je bilo preveč. Tokrat pa prava motorizirana kolona – naj mi bralci oprostijo – "neciviliziranih divjakov in gozdnih barbarov", ki so očitno brez kančka odgovornosti do naravnega okolja uprizorili pravi pravcati napad na Dobravo. Del tega "napada" mi je uspelo dokumentirati, da imam vsaj nekaj dokazov za pristojne službe. Če jih bom slučajno kdaj potreboval …
Po hrumenju motorjev in glasnem vpitju voznikov je nastala smrtna tišina. Niti šoja ni zavreščala, kot da se je zgodil sodni dan. In tako je bilo še lep čas, vse dokler s psom nisva končala dopoldanskega sprehoda, ki je bil namesto običajnega uživanja gozdnega miru eno samo veliko razočaranje nad početjem ljudi, ki jim narava in gozdovi očitno ne pomenijo nič. So zgolj poligon za sproščanje njihovega motornega poželenja in dokazovanja moči. Problematika voženj z motornimi vozili v naravnem okolju sicer ni nič novega. Kot dolgoletni sodelavec Lovske zveze Maribor in predsednik njenega Nadzornega odbora poznam mnogo primerov, zlasti s Pohorja. Kolegi iz pohorskih lovskih družin nas nanje nenehno opozarjajo in zato smo se že večkrat srečali tudi s predstavniki pristojnih policijskih postaj in s predstavniki Ministrstva za notranje zadeve. Naši dogovori so bili zelo konstruktivni in ponekod so se razmere vsaj nekoliko (že) popravile. Naj spomnim, da lahko ima vožnja z vozili v naravnem okolju številne negativne posledice: uničeno vegetacijo, izgubo vrhnje plasti zemlje, globoke poti v snegu in nezasneženo pokrajino, kar povzroči premikanje vodotokov in povečanje erozije. Koncentrirana ali intenzivna uporaba motornih vozil za rekreacijo pa zelo negativno vpliva tudi na prostoživeče divje živali. Ne gre zgolj za plašenje, pač pa pogosto tudi za resne poškodbe živali, ki se morajo na hitro umakniti pred podivjanimi vozniki. Na vse to poleg lovcev opozarjajo tudi mnogi strokovnjaki s področja gozdarstva, kmetijstva, biologije in ekologije. Strinjam se z vsemi, ki argumentirano trdijo, da je omenjeni "motorizirani promet" eden ključnih rizičnih dejavnikov negativnega vpliva na naravno okolje (motorne sani, skuterji, motorna kolesa, štirikolesniki …). Problem so tudi negativni vplivi, ki jih vozniki motornih vozil povzročajo rastlinstvu, živalstvu in habitatom na širših zaokroženih območjih. Po Pohorju, ki je še vedno najbolj na udaru (kolegi iz LD Ruše me tedensko opozarjajo na negativne pojave v zvezi z omenjeno problematiko, enako se dogaja v LD Hoče, Fram, Šmartno …), so zadnja leta že močno na udaru Slovenske gorice. Nič kaj bolje se ne godi na Dravskemu polju in pogorju Boča. In drugod po širni Sloveniji.
Lovci (skupaj s številnimi naravovarstveniki) zelo resno opozarjaj(m)o, da so normativno zadeve sicer urejene in da se izvaja tudi inšpekcijski nadzor, a nekje se očitno zatika. Člen 28b Zakona o naravi je jasen kot beli dan, čas je torej, da se kršiteljem učinkovito stopi na prste. Zgledi iz sosednje Avstrije in še nekaterih drugih držav (sploh v alpskem območju) nam to potrjujejo. Če povzamem – Zakon o ohranjanju narave omejuje oziroma prepoveduje vožnje z motornimi vozili v naravnem okolju. Motorji za kros in štirikolesniki ne sodijo na cesto in še manj v gozd, ampak zgolj in samo na poligon za motokros ali območja, namenjena terenski vožnji. Divja vožnja po naravi, s katero se uničujejo gozdne ceste (in tudi stoletne stečine divjadi), kmetijske površine in podrast v gozdovih, ni dovoljena. Divje vožnje po gozdu resno ogrožajo sprehajalce in s hrupom zelo vznemirjajo živali. Za naravo smo odgovorni vsi, hkrati pa sem vse bolj prepričan, da s(m)o na koncu tudi krivi vsi in nihče. Kako dolgo še?
Dr. Marjan Toš, Lenart v Slovenskih goricah
