V Sloveniji so se v štabu za boj proti covid-19 že pred časom začeli spraševati, zakaj enaki ukrepi za zajezitve covid-19 epidemije (bolj) učinkujejo v drugih državah kot v Sloveniji. Zakaj je Slovenija po smrtnosti zaradi covid-19 v svetovnem vrhu? Sledilnik in NIJZ sta že opozorila, da je odgovor zelo verjetno povezan z delovnimi mesti. V članku "Podpora za samo-izolacijo je v zvezi s covid-19 ukrepi bistvena", ki ga je delil dr. Fafangel 28. januarja 2021, je podana kratka razlaga te kavzalnosti in kratki oris ukrepov, ki bi jih za zmanjšanje okužb in smrti morale uvesti vlade.
Osnovna ugotovitev je, da niti protokol fizične osamitve niti cepljenje ne pomagata veliko, če ljudje nimajo finančnih in drugih možnosti, da se tega protokola držijo, četudi se z njim strinjajo. Ključni ukrepi so zato "zagotavljanje finančne varnosti ter praktična podpora", da se lahko ljudje izolirajo brez strahu pred znatno škodo na svojem delu, dohodku, družini ali skrbniških obveznostih.
V Sloveniji je to urejeno slabše kot v drugih državah. To je mogoče zlahka dokazati z indikatorji učinkovitosti javne uprave in analizami izvajanja ukrepov za zajezitev covid-19 epidemije, predvsem na področju finančne stabilnosti podjetnikov in socialne varnosti posameznikov.
Opozoriti velja tudi na dejstvo, da če bi že leta 2010 začeli razvijati in nadgrajevati sistem socialne varnosti v smer Univerzalnega temeljnega dohodka (UTD), ki vsakemu avtomatsko zagotovi finančna sredstva v višini eksistenčnega minimuma, situacija v Sloveniji ne bi bila tako slaba. V tem primeru bi tudi počasnost izdajanja karantenskih odločb, zmešnjava z bolniškimi listi, pravicami delavcev in podjetnikov do nadomestila izpada dohodkov, imela manj škodljivih posledic.
Zakaj smo morali čakati, da so odločevalci začeli na vrat na nos uvajati temeljni dohodek za posamezne skupine prebivalstva šele v letu 2020, času krize, brez vseh analiz, brez alternativnih scenarijev, brez širše strokovne debate? Morda zaradi odgovornih ljudi na položajih v javni upravi, sindikatih, zbornicah ipd., ki s svojim vztrajanjem na status quo že več kot deset let onemogočajo debato o nujni posodobitvi socialne države (njeno poenotenje, poenostavitev, avtomatizacijo, digitalizacijo in debirokratizacijo)?
Člane teh stanovskih organizacij kot tudi odločevalce na državni ravni zato pozivam, da te ljudi pokličejo na odgovornost. Predvsem zato, da se prepreči, da bi pomanjkanje njihove proaktivnosti Slovenijo še vnaprej vklepalo v primež zastarelih, papirnatih in neučinkovitih ukrepov za zajezitev covid-19, ki otežujejo boj prebivalstva z boleznijo, zaprtjem družbe in posledicami vsega tega, namesto, da bi to olajšali. Ti ljudje so nadvse slaba popotnica tudi za post-covid čas.