Upokojenci so v Sloveniji edina skupina prebivalcev, za katero še vedno veljajo zloglasni varčevalni ukrepi o uravnoteženju javnih financ, na kratko ZUJF. Po nekaterih izračunih se je v letih, ko so se pokojnine le delno usklajevale z rastjo plač in življenjskih stroškov ali pa sploh ne, privarčevala milijarda evrov.
Pa poglejmo nekaj preverljivih statističnih podatkov: Razmerje med pokojnino in neto plačo je bilo leta 1992 78 odstotkov, leta 2008 67, leta 2018 pa zgolj 57 odstotkov. Pokojnine so v zadnjih desetih letih realno, po kupni moči, padle za 3 odstotke, medtem ko so plače realno porasle za 6 odstotkov.
Ker se pri nas radi primerjamo z EU, predvsem pa z Avstrijo, ki ima enak Bismarckov pokojninski model kot mi, poglejmo nekaj primerjav. Delež pokojnin v BDP: EU: 12,6 odstotka, Avstrija: 14,5, Slovenija: 9,8 odstotka. Povprečna pokojnina znaša v Avstriji 1800 evrov (80 odstotkov neto plače), v Sloveniji 620 evrov (57 odstotkov neto plače).
Vzrok takšnega trenda padanja pokojnin je v politiki vseh dosedanjih vlad, ki dajejo prednost kapitalu pred ljudmi. To je pač tipičen neoliberalni sindrom ali pa kar ideologija, ki pri nas prevladuje od devetdesetih let dalje, a o tem kdaj drugič.
Slovenija je pred 20 leti pokojninski sistem oklestila na račun gospodarstva, tako smo tedaj z argumentom, da visoki prispevki za pokojninsko zavarovanje ogrožajo konkurenčnost slovenskega gospodarstva, začeli te prispevke nižati. Leta 1996 smo 15,42-odstotno prispevno stopnjo za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki so jo do tedaj plačevali delodajalci, znižali na 8,85 odstotka. V inštitutu EIPF so tedaj izračunali, da je približno tretjina te olajšave, ki je bila izvorno odvzeta pokojninskemu sistemu, šla za višje plače menedžerjev oziroma uprav.
Je že res, da so nizke pokojnine v Sloveniji posledica velikega deleža nizkih plač. Je pa tudi res, da danes Slovenija za pokojnine namenja v relativnem smislu precej manj kot Avstrija in EU, s katerima se radi primerjamo. Lahko bi navedel še množico podatkov o zapostavljanju upokojencev v Sloveniji, vendar se postavlja vprašanje, kdo sploh zastopa upokojensko populacijo pri nas. Desus se je kot politična stranka, ki naj bi že po imenu zastopala upokojence, pokazala kot izdajalec interesov le-teh. V obdobju, ko je od leta 2005 vodenje Desusa prevzel Erjavec, so pokojnine v razmerju do plač dobesedno strmoglavile. Naslednja organizacija, ki naj bi zastopala upokojence, je ZDUS, ki jo vodi Sušnik, bivši politik in predsednik državnega sveta. Tudi ta organizacija ne dvigne glasu in se gre bolj notranji kulturni boj, za socialni položaj upokojencev pa nimajo časa.
Pri vsem skupaj je žalostno, da je upokojencev več kot 620 tisoč, to je skoraj tretjina prebivalcev Slovenije, ki je očitno zapostavljena in prepuščena sama sebi. Mogoče pa je prišel čas, ko se moramo upokojenci sami organizirati in dvigniti glas na ulicah in trgih, kot to delajo tudi drugi, od sindikatov naprej.
Upokojenska problematika je seveda širša, od oskrbovanja starejših, demografskega sklada, zdravstvenega varstva itd., vendar se o tem samo razpravlja, trenutna vlada pa do zdaj ni predstavila niti osnutka osnutka predloga rešitev.
Upam, da se nam ne dogaja podobna zgodba, kot jo je popisal Cankar v Hlapcu Jerneju: "Tako sem delal štirideset let in Bog je obilno blagoslovil moje delo. Pa je umrl stari Sitar, pa je prišel sin njegov, negodnik, in je rekel, v prešerni pijanosti je rekel: Jernej, zdaj poveži culo in pojdi, zakaj, Jernej, zdaj sem jaz gospodar; zdaj si dodelal, zdaj si star in nadležen, ne maram te več; ni več kota zate v domu, ki si ga sam postavil in ga varoval vsega hudega, ni več zate kruha, ki si ga sam pridelal; le vzemi popotno palico pa pojdi, kamor ti je pot! Tako je rekel: je razsodil sam zoper pravico in postavo, da je jablana tistega, ki jo je otresel, ne tistega, ki jo je zasadil. Jaz pa sem se napotil iskat pravice, ki jo je Bog poslal na svet in ki je človeška sila ne more razdreti. Razsodite!"
