(POGLED) Kolumna Igorja Gošteta: Razočaranje, veliko razočaranje!

Naj kar takoj povem, da sem bil v življenju večkrat prijetno presenečen kot razočaran. Imam srečo. V zasebnem življenju, v času poklicne poti in tudi zdaj na upokojenski poti, o kateri nekaj več na koncu. Da zaključim neko zgodbo, ki sem jo opisal v februarski kolumni. Tudi ta moja zasebna zgodba se je zaključila s srečnim koncem. Skoraj. Politična razočaranja, ta pa se z redkimi izjemami kar vrstijo, iz leta v leto bolj. A sem bil kdaj, denimo na plebiscitu in na prvih demokratičnih volitvah pri nas, tudi prijetno presenečen, žal le redko še kdaj potem. A ker sem večni optimist, verjamem, da bo tudi v naši politiki kdaj vendarle drugače in bom še kdaj prijetno presenečen.

Nedolgo nazaj se je že zdelo, da je znova prijetno politično presenečenje na obzorju. Ko je prvak opozicije spustil čivk oziroma zdaj x zapis, da se menda aktualni predsednik vlade poslavlja. Upam, da res, sem si rekel, ko sem prebral ta zapis, a hkrati podvomil, češ da je to verjetno spet en njegov zapis, ki mu ne gre verjeti na prvo žogo. Potem so še drugi te njegove misli povzemali, iskali predsednikovo zamenjavo in jo našli v finančnem ministru (bog se nas usmili, če pomislim le na njegove rabote na Adrii Airways, ki je ni več). Nakar se je predsednik vlade oglasil, kje drugje, kot na socialnem omrežju (ja, Tina ima vpliv) in nam nasmejan sporočil, da bo mandat oddelal do konca. Pa menda ja ne, sem si rekel. Saj ne dela drugega kot škodo in se je doslej pravzaprav uresničilo le tisto, kar sem že kmalu po tem, ko si je obul prevelike škornje, pravilno napovedal. Torej da od deset tisočih novih stanovanj ne bo nič, da ne bo nič od zdravstvene reforme, ki je nikakor ne morejo voditi trije ali celo štirje ministri hkrati. Naj pojasnim, prvi minister je bil Danijel Bešič Loredan, a le na papirju, ker se je zraven primaknil še predsednik vlade, pa kasneje tudi predsednik vladnega strateškega sveta za zdravje, pa kolesarji in po odstopu Bešiča Loredana še nevidna in neaktivna nova ministrica Valentina Prevolnik Rupel, ki verjetno z odstopom čaka, dokler njen mož ne bo kje imenovan za veleposlanika. Vmes pa žal zdravstvo vsem pred očmi razpada, ker se ta vlada, tako kot pri sodnikih in tožilcih in mnogih drugih, ne drži obljub ali zavez. In ne zato, ker so se zdravniki odločili, da bodo temu naredili konec in da bodo odslej delali "le" 40 + 8 ur na teden. To mimogrede pomeni šest delovnih dni na teden. Postavite se v njihovo kožo. Jaz vem, kako naporno je to. Hvala bogu, če se jim da delati še kje drugje. Če se jim ne bi dalo, bi zdravstvo tako in tako že davno razpadlo. Ko pa kaj razpada, cveti korupcija. Povsod tam, kjer se vrti veliko denarja, se vrtijo tudi strici in tete v ozadju. Seveda, tisti z veliko denarja. Našega. Denimo v zdravstvu, kar vsi vemo in je pred leti najbolj goreče dokazovala preiskovalna komisija, ki jo je vodila Jelka Godec, pa v bankah, kjer je njihove rabote in pranje denarja obelodanila še ena preiskovalna komisija, ki jo je vodil Anže Logar, ne pa potem tudi naše pravosodje. Ali zelo pomanjkljivo.

Ko bi bilo dobro preiskati še nekdanje rabote predsednika vlade Roberta Goloba, se je zapletalo. Če bi imel predsednik vlade "jajca", bi moral biti ravno on prvi, ki bi se zaradi vseh dvomov dal preiskati. Ne sebe, pač pa posle, s katerimi se je ukvarjal zadnje desetletje, preden je postal prvi mož vlade. Na obzorju pa so še veliki infrastrukturni projekti, kjer so debate, ali zdravniki preveč ali premalo zaslužijo, le spuščanje megle. Tu, pri teh infrastrukturnih projektih te vlade se šele prikažejo prave cifre. Projekti se dražijo v nebo. Milijoni so kot jabolka na jablani. Trgajo jih le posvečeni. In kot rečejo naši nekdanji južni bratje: I nikome ništa (Nobenemu nič oziroma tako nekako). Pa ne govorim le o gradnji železniških postaj, močno me skrbi tudi ves tisti denar, ki se bo po mojem nesmotrno in nekontrolirano zmetal v popoplavno sanacijo. Več bo državnih, lokalnih in ne vem še vse kakšnih skupin ali strateških posvetovalnih teles, več bo megle. Kratko pa bodo potegnili predvsem prizadeti v poplavah, za katere slišim, da še kar čakaj na rešitve in seveda vsi mi, ki nam bodo tudi zaradi nekontroliranega zapravljanja našega denarja "nabili" davke, trošarine itd. To pa tako in tako znajo. Tile v tej vladi so v tem še sploh eksperti.

P.S. Zdaj pa še nekaj o moji upokojitvi. Malce bom povzel prejšnjo kolumno. Takrat, ko je bila objavljena, sta minila dobra dva meseca od dneva upokojitve in sem od Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) še vedno čakal na odločbo. Saj veste, šele odločba te res upokoji, prej nisi ne tič ne miš. Dobil sem jo dober teden po kolumni, 23. februarja, ne pa še konec meseca pokojnino. Tisti dve za nazaj in redno. A sem potem jo. Sredi meseca. A traja. V mojem primeru polne tri mesec. Ker sem bil pred upokojitvijo samostojni podjetnik, če bi delal v državni upravi, denimo, je to hitreje. Tako to je. Ampak. Ja, spet ampak. Ko sem danes prejel še izpisek iz ZPIZ, sem opazil, da so mi od pokojnine "odtrgali" tudi dvakrat po 35 evrov za obvezni zdravstveni prispevek, ki je bil prej dopolnilni in prostovoljni. Ker sem na Upravni enoti Zagorje ob Savi že leta 2001 prejel potrdilo, da imam priznan status vojnega veterana, bi mi morala tako kot zadnja leta, tudi zdaj, ko sem upokojenec, to zdravstveno zavarovanje poravnati država. Pokličem na ustrezno številko, jih opozorim na napako (nisem edini), ki jo priznajo in hkrati obljubijo, da mi bodo 70 evrov vrnili oziroma nakazali na moj osebni račun. Naj omenim še to, da sem še tretjič zapovrstjo dobil položnico od Zavoda za zdravstveno zavarovanje za obvezno zdravstveno zavarovanje v višini 33,09 EUR, čeravno sem upokojen, na kar sem jih na Miklošičevi v Ljubljani tudi opozoril. Oprostite, pomota, so rekli, položnico kar stran jo vrzite. In sem jo, že tretjič od kar sem upokojen. Včasih se mi zdi, da v naši državi različne javne ustanove ali zavodi ne sodelujejo med seboj ravno dobro. Vidijo le do svojega praga, se mi zdi.