(ANALIZA) Urednikov brifing: Krvavi selfi našega časa

Vojne se ne vračajo. Vojne so se (nepovratno) vrnile v naš vsakdan. 55 oboroženih konfliktov - v katerih je prebivalstvo resno ogroženo in je tarča dejanj, ki vodijo v množična grozodejstva (genocid, vojna hudodelstva, etnično čiščenje in zločini zoper človečnost) - divja po svetu. Nekaterih več niti ne opazimo. Najnovejša izraelsko-palestinska vojna, ki se je razplamtela po zadnjem Hamasovem napadu na Izrael, je trenutno najbolj krvava in daleč najbolj pod globalnimi žarometi. Februarja bosta minili dve leti od ruske agresije na Ukrajino. Vesti od tam so vse redkejše, pa še te nemalokrat zavite v propagandni material. Ti moriji, v katerih umirajo mnogi nedolžni, sta nam zgolj najbližje. Gaza se je vmes spremenila v srhljivo pokopališče otrok in mnogih drugih. A niti njihove množične smrti jastrebov vojne ne ganejo. Ne slišijo, ne vidijo, ne zanima jih. Svet je očitno vedno bolj otopel in imun na temeljno človečnost. Božična pesem Happy Xmas (War Is Over) – Srečen božič (Vojne je konec), ki sta jo pred več kot 50 leti posnela John Lennon in Yoko Ono in se je te dni širila prek radijskega etra, zveni v prazno. Za konec leta, za bilance, ki jih delamo kot posamezniki in kolektivi, bi se spodobilo nekaj optimizma. A ta je slej ko prej rezerviran predvsem za naše balončke, v katere se zatekamo v sodobni potrošniški družbi. A niti bleščeče podobe, ki nam jih nalagajo na tekoči trak (neo)liberalnega kapitalizma, ves napredek, ki ga demonstrira nova tehnološka revolucija z umetno inteligenco, ne morejo prekriti drsenja človeštva v preteklost, v nacionalizme, rasizme, sovraštvo, nemalokrat na pogon političnih in kapitalskih interesov. Temeljna vprašanja, kje smo, kam gremo, so ta hip trpka, prežeta z negotovostjo.