(POGLED) Slovenskega loka pa ni

Na treh petinah druge predsedniške petletke, njegove zadnje, ima "ustavni lok" predsednika republike gumidefekt. Statistika je, strogo tehnično, številčno, res na predsednikovi strani: 53 kadrovskih predlogov Boruta Pahorja parlamentu za najvišje funkcije v državi v osmih letih, 9 neuspešnih. Kar so predsednikovi piarovci na črno sredo, ko je poslanski zbor spet zavrnil njegove kandidate (ustavni sodnik, viceguvernerka), nemudoma prešteli. A kaj, ko je statistika ena od pregovornih "svetih laži".

Torej: dvakrat že je predsednik letos, ko se je devetletka iztekla še zadnji iz stare devetčlanske posadke ustavnih sodnikov in sodnic, tistih, ki so zadnje desetletje, leto gor ali dol, producirali judikate ustavnega sodišča, ustavnosodniško kadroval. Vsakič neuspešno. Prvič poleti, drugič zdaj, jeseni, je po preverjanjih v poslanskih skupinah kazalo, tako so to formulirali pri predsedniku, na možnost izvolitve, potrditve v državnem zboru. Pa je ni bilo niti prvič niti drugič. Zadnja uspešna izvolitev ustavnega sodnika je stara več kot leto dni. Bilanca 2020: najmanj trije pokurjeni kandidati/kandidatke (plus tisti iz prejšnjih ponesrečenih postopkov oziroma oni, ki se ne gredo več), šef države pa ponavlja vajo. Spet!

Kaj gledamo? Demontažo! Že dolgo, morda celo nikdar v tridesetih letih ustavnega sodišča Slovenije, kandidati za to - ponavljam za pravniško, sodniško avtoriteto dr. Boštjanom M. Zupančičem - usodno pomembno nalogo niso bili tako brezobzirna topovska hrana strankarske politike kakor ta čas. Enkrat desno-levega, enkrat levo-desnega spotikanja, nasprotovanja, celo sovraštva. Že dolgo, verjetno še celo v teh narobe krajih nikoli, ni bilo tako nepomembno, kaj kdo zna, koliko strokovno velja, že dolgo ni bilo avtonomno razmišljanje tako nepomembno in popolna diskvalifikacija kakor tukaj in zdaj. In padajo! Neizvoljeni so kolateralne žrtve političnega minskega polja. Pokurjeni, ker niso dovolj "naši", ker sredi projekta rušenja oblasti (zdaj ene, zdaj druge, ampak vemo, katere ta čas!) nič drugega ni pomembno. Strmoglavljeni na bodeči žici, dolgi, kot so razdalje od predsedniške palače do državnega zbora, od vlade do opozicije, od opozicije do pozicije, od stranke do stranke, od poslanca do poslanca. Enkrat zmanjka malo desnih glasov, enkrat malo nedesnih. Nihče ni kriv in vsi so krivi. Maske so snete.

V tem narobe svetu je normalno, da je dinozaver ta, čigar maksima je (via dr. Erbežnik kot le zadnji v vrsti), da mora biti ustavni sodnik kot varuh človekovih pravic, zakonitosti, ustavnosti, enakosti (pred zakonom) pripravljen na argumentacijski spopad, ne na spopad z levo ali desno opcijo, ne pa tisti poslanec ali dva ali trije pod plaščem tajnega glasovanja, ki mu zdaj ta, zdaj oni kandidat ni dovolj levi ali dovolj desni ali pa je "njihov" namesto "naš" ali pa ni jasno, ali je "dojemljiv" ali ni, in tako dalje in tako dalje.

Kar pripovedujem, je, da ima predsednik republike precej večji in težji problem od statistike 53:9, ko se, zaradi ponavljanja razpisov zdaj s precej manj časa kot v prejšnjih poskusih, spet ozira za "najeminentnejšimi od najeminentnejših" za ustavno sodišče. Za devetim, zadnjim novim ustavnim sodnikom, odkar je šef države. Da je v tem finišu prišel do ugotovitve, da je, ko je glasovanje tajno, "ocenjevanje dejanske podpore poslank in poslancev lahko le približno", je poraz ne samo Boruta Pahorja osebno, temveč in predvsem institucije predsednika pa "zavor in ravnotežij" med predsednikom in ostalimi oblastmi in "oblastmi" v teh postopkih, ki devalvirajo v neobvezno predstavo, kakor da ne bi šlo za vrh vladavine prava v državi, ampak se išče sezonski prodajalec kopaliških kart. Ta devalvacija se kaže vsak dan globlja in je nevarno nepovratna.

Časa pa ni. Ni ga več. Daleč daleč je doba, ko so bili ustavni sodniki in sodnice izvoljeni s prepričljivimi večinami. In daleč so skupaj s tem okoliščine, v katerih se je (bila) slovenska politika sposobna zediniti. Tudi o tako nezedinjajočih, a temeljnih rečeh, kot je razpolitiziranje postavljanja sodnikov, tudi, če ne najprej, ustavnih. Ko bi se, mandate nazaj, morda zmogli dogovoriti, se ni želelo, danes je nemogoče. To je naš skupni izgubljeni čas in skupni poraz. To so grenki sadeži let in let tukajšnjega "karkolizma", v katerem se vsi spoznajo na vse, sodijo o vsem, kjer je twitter parlament in facebook sodišče, meje med vejami oblasti porozne, kjer se avtoritete ne priznavajo, kaj šele, da bi bila kakšna zadnja in dokončna.

Logično, da je v stanju stvari, ko nad ustavnim sodiščem ni le modro nebo, tik pred skorajšnjim iztekom dveletnega roka za popravke tudi volilni sistem - za volitve poslancev! - prav toliko neustaven, kot je bil na dan, ko so zastopniki parlamentarnih strank, isti, kot mu hodijo zagotavljat podporo kandidatom za najvišje funkcije v državi, prvič sedli s predsednikom republike. Bolj ali manj edinim, ki je resno mislil, da je protiustavnost, ki jo je v zvezi z volitvami po slovensko spoznalo ustavno sodišče, treba odpraviti, ne pa je, in ustavno sodišče skupaj z njo, briskirati.