Poletje kot čas svobode

Ali se zavedate, da se je leto že začelo starati?! Da smo že doživeli najdaljši dan in da bo zdaj šlo samo še počasi navzdol? Ne, to ni pesimizem in s tem nočem vzbuditi kakšnih žalostnih misli, saj je po drugi strani pred nami še večina poletja in dan se bo krajšal le počasi. Pa še tako dolg je, da bo tudi malo krajši še povsem zadoščal za obilo dnevne svetlobe.

To je tako kot pri življenju. Ko smo mladi, se nam zdi neskončno, smo nekako nesmrtni. Ko pridemo v zrelejša leta - ja, kaj je pravzaprav to, je to že po tridesetem, po štiridesetem, ali zdaj, v času daljše življenjske dobe, šele okoli petdesetega -, pa se zavemo, da je za nami že kar lep kos življenja, in čeprav imamo do konca še toliko, da o njem še ne razmišljamo, pa so vsa tista leta, ki smo jih že doživeli, že več kot polovica nekega povprečnega življenja.

Če imate vrt, boste morda opazili, da rastline ne rastejo več tako hitro, kot so maja in junija. No, maja letos niso ravno hitele, a za to je bilo krivo hladno vreme. Vedno znova me preseneti, pravzaprav niti ne toliko preseneti, kot opomni, da je glavna doba hitre rasti že minila in da tudi za rastlinski svet velja, da prihaja v dobo postopnega zorenja, ki mu sledi jesensko staranje.

Mislim, da letni čas in dolžina dneva ter količina sončne svetlobe in toplote vplivajo tudi na nas, ljudi. Ne samo telesno, tudi čustveno. Saj pravijo, da je pomlad letni čas zaljubljencev. Ko je v zraku veliko obljub, ki se seveda marsikdaj ne uresničijo. Ampak kaj bi to, račune bomo polagali kasneje! Tam proti zimi, ki nas bo streznila in ko se bo pokazalo, ali smo si pripravili dobro osnovo za preživetje tega, v osnovi težkega letnega časa.

Poletje je nekako letni čas svobode. Omogoča nam preživeti z minimalnimi sredstvi. Ni nam treba skrbeti, da bi nas zeblo, letošnja hrana je že na voljo. V našem okolju je to pogosto tudi čas dopusta ali počitnic, tako da začasno lahko odložimo skrbi. Včasih sem imel na začetku jeseni občutek, da sem preživel in se zares naužil poletja takrat, ko sem lahko dva ali celo tri mesece naokoli hodil le v kratkih hlačah, sandalih in občasno v kratki majici, če je bilo to potrebno. In ko sem moral jeseni obleči dolge hlače, natakniti nogavice, sem imel občutek utesnjenosti, vse me je vezalo, svoboda se je končala.

Dandanes pa smo ustvarili kulturo oblačenja, ki je skregana s poletjem. V nekaterih službah je že skoraj nedostojno nositi kratke rokave, da o dolgih hlačah in morda celo o suknjiču ne govorimo. Saj imamo klimatske naprave, da prenesemo vse te plasti blaga na sebi.

Čeprav pa po drugi strani pretirano razgaljanje v teh vročih dneh tudi ni optimalno. Pa ne zaradi močnega sonca in UV-žarkov, ampak nam je dejansko hladneje v ohlapnih in svetlih oblačilih, kot pa le v minimalni količini obleke na sebi. Prebivalci puščav in drugih vročih predelov že vedo!