Njeno delovno orodje so metla, krpa, vedro in veliko čistil. Njeno "orožje" nasmeh, dobra volja, ki tudi v težkih trenutkih ne usahne, in topli objemi, ki so jih deležni tako otroci kot starši, ko popoldne pridejo po svoje malčke. Rezultat njenega dela so čisti vrtčevski prostori, v katere vstopajo otroci od enega do šestih let. In čeprav pri delu uporablja rokavice, ima zgarane roke. Zadnja plača, ki jo je prejela, je 563 evrov neto, zaradi česar ji je delodajalec do polne minimalne plače doplačal še 281 evrov bruto oziroma 194 evrov neto.
Kdor ne pozna Veri, čistilke iz moravškega vrtca, pač nikoli ni obiskoval tega vrtca ali imel otroka v njem. Veri se kljub težkemu življenju, v katerem je do kruha sama spravila tri sinove, in čeprav je po dolgih letih lani zgolj po zaslugi turističnih bonov za nekaj dni spet zaznavala vonj po morju, ne pritožuje. Hvaležna je za vsak evro, ki ga dobi z dvigom minimalne plače, in za katerega dvakrat premisli, kako ga bo porabila. Čez dve leti in pol, ko bo lahko odšla v pokoj, bo njena plača še vedno pod minimalno, ki je 1074 evrov bruto.
Veri je ena od skupno 40.874 javnih uslužbencev, ki so bili po podatkih ministrstva za javno upravo konec preteklega leta zaposleni v plačni skupini J. V njej so čistilke, ki so ob začetku poklicne poti uvrščene na plačno dno v javnem sektorju. To se začne z enajstim plačnim razredom, kar pomeni, da tudi po 40 letih dela ne dosežejo zneska minimalne plače, kaj šele, da bi ga presegle. Ta se zadnja leta zaradi usklajevanja z inflacijo počasi dviguje in zdaj zajema že vse javne uslužbence, ki so uvrščeni do vključno 23. plačnega razreda, kar pomeni tudi delavce s srednješolsko izobrazbo.
"To je žalostno, sramotno"
Tudi kuhar David iz enega od velenjskih vrtcev je med njimi. Na dan skupaj s kolegi v prostorih, v katerih zaradi kuhanja in pare, ki se pri tem izloča, temperatura doseže 35 stopinj, pripravi najmanj 1450 obrokov, tudi dietnih. "S svojo plačo, ki za polni delovni čas ne doseže minimalne, komaj preživimo. To je žalostno, sramotno! Kdo se bo sploh še odločal za tovrstno delo v javnem sektorju," se je spraševal pred dnevi. Težav z ustreznim strokovno tehničnim kadrom, v katerega poleg čistilk in kuharjev sodijo tudi perice, strežnice, hišniki, nimajo le v vzgoji in izobraževanju. Podobno je tudi zdravstvu in socialnem varstvu, pa v državni upravi in drugih delih javnega sektorja.
Čeprav imajo mizerne plače, so se delodajalci v javnem sektorju, vključno z vlado, ki je neposredno zadolžena za državno upravo, pred leti lotili tako imenovanega outsourcinga oziroma najemanja zunanjih izvajalcev za opravljanje storitev, kot so čiščenje, kuhanje, delo v informatiki. Tudi na ministrstvu za javno upravo, ki je temeljni skrbnik zaposlenih v javnem sektorju, so pred leti čistilke najemali preko zunanjega izvajalca. Zdaj, zatrjujejo, imajo za dnevno čiščenje zaposlene svoje čistilke, servis najamejo le za generalno čiščenje.
Raje najamejo servis
"Večji del ministrstev raje najame čistilni servis, kot da bi sami zaposlili čistilke, saj na ta način lahko prikažejo manjše število zaposlenih, obenem pa to pomeni tudi cenejšo storitev, saj servisi skoparijo tako s kadrom kot s plačilom," pove predsednik Sindikata državnih organov Slovenije Frančišek Verk, ki na vprašanje, ali sindikat ni imel moči, da bi tovrstno prakso zajezil, odgovarja, da v tistem času ti javni uslužbenci niso bili sindikalno organizirani.
Nasprotno se glavni tajnik Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije Branimir Štrukelj pohvali, da so bili leta 2019, ko so bili čistilke in čistilci, varnostniki in kuharsko osebje vzgojno-izobraževalnih zavodov na udaru, da jih prevzamejo zunanji izvajalci, uspešni v njihovi obrambi. "S tem smo jim zagotovili bistveno varnejšo službo in bolj človeške delovne normative."
Skrb zbujajoče pa ostaja najemanje zunanjih izvajalcev za omenjene storitve v zdravstvu in socialnem varstvu, kar po mnenju Irene Ilešič Čujovič, predsednice Sindikata zdravstva in socialnega varstva, vpliva na kakovost storitev na teh dveh področjih. "Kuhanje, pranje in čiščenje so storitve, ki delujejo in morajo delovati povsem drugače kot v drugih delih javnega sektorja, tudi gospodarstva. Zahteve so višje, zato je nujno dobro poznavanje dela, ki pa ga drugi nimajo," pravi in še dodaja, da je na dolgi rok najemanje zunanjih izvajalcev zagotovo dražje.
Posledica mačehovskega odnosa do plačne skupine J in še posebno do tistih iz nje, ki so uvrščeni v spodnjo tretjino lestvice, je naraščajoče nezadovoljstvo. Ne le zaradi vladnega odnosa, temveč tudi sindikatov, ki so sedeli za pogajalsko mizo. "Na nas pri dnu se je vedno pozabljalo. Smo prezrti, brez družbenega vpliva in moči. Tudi pred leti, ko smo dobili kakšen razred, dva, se nam v denarnici to ni poznalo, le delodajalcu je bilo treba odšteti manjšo razliko do minimalne plače," se priduša eden od tistih na dnu plačne lestvice, ki je želel ostati anonimen.
Jakob Počivavšek, vodja dela pogajalske skupine sindikatov javnega sektorja, se s to trditvijo ne strinja. "Leta 20018 smo za zaposlene v plačni skupini J izpogajali 70 milijonov evrov. "Res se številni s tem niso dvignili nad minimalno plači, a to je posledica desetletje trajajočega neusklajevanja plač v javnem sektorju z inflacijo in zadnja leta rasti minimalne plače, zaradi česar je vse več javnih uslužbencev drselo na raven minimalne plače. Leta 2008, ko je bil oblikovan enotni plačni sistem, je bil 11. plačni razred na ravni minimalne plače."
Prvi konkretneje govorijo o njih
Posledica nezadovoljstva delavcev plačne skupine J do obstoječih sindikatov je bila leta 2017 ustanovitev Sindikata delavcev plačne skupine J (SUPSJ). Vodi ga Darja Vrečko, a jim v tem času ni uspelo doseči reprezentativnosti. Zato ne morejo sedeti za pogajalsko mizo z drugimi. "Nekaj časa smo zaposleni iz plačne skupine J poskušali preko drugih sindikatov doseči ureditev naših plač, ker rezultata ni bilo, smo ustanovili sindikat. Zdaj svoje predloge naslavljamo neposredno na ministrstva in vlado," pojasnjuje Vrečkova. In dodaja, da letos prvič konkretneje govorijo o tej plačni skupini. "Ne vem, ali je razlog ta vlada ali dejstvo, da se utapljamo v minimalni plači in da nekako za državo, ki je v EU, ni primerno, da prejema 70 odstotkov zaposlenih nižjo plačo od povprečne in da je 65.000 zaposlenih na minimalcu?"
Tudi Štrukelj, ki ima v SVIZ dobršen del članov iz te skupine, priznava, da je bila ustanovitev SUPSJ izraz nezadovoljstva s sindikati. A pripomni: "Glede na to, da v petih letih niso dosegli bistvenega premika za te zaposlene, verjamem, da zdaj razumejo, kako kompleksna je zadeva, in da ne gre za to, da pri sindikatih ne bi bilo volje, da bi stvari uredili."
Za nekatere od njih, a nikakor ne za vse iz te skupine v zdravstvu in socialnem varstvu, so nekaj plačnih razredov izpogajali v prvem delu pogajanj, medtem ko je drugi del zastal. A tudi med tistimi, ki so napredovali za tri plačne razrede, kot denimo strežnica, ji v izhodišču ni uspelo prebiti minimalnega plačnega stropa. Je pa to zdaj omogočeno dietnemu kuharju v bolnišnicah in domovih za starejše.
V plačni skupini J so tri podskupine. Med strokovnimi, administrativni delavci in strokovno-tehničnimi delavci niso le tisti z najnižjimi plačami in najnižjo izobrazbo. Vanjo so uvrščena tudi delovna mesta, ki zahtevajo višjo in univerzitetno izobrazbo, a kljub temu ne dosegajo povprečne bruto plače v državi.
Samoumevni
Tanja Hribar, tajnica Filozofske fakultete v Ljubljani, zaseda delovno mesto tajnika fakultete, ki je v plačni skupini J s 44. izhodiščnim plačnim razredom v visokem šolstvu uvrščeno najvišje. Čeprav je vodja vseh strokovnih služb na fakulteti s 700 zaposlenimi in več kot 4500 študenti, se nad svojo plačo ne želi pritoževati. Skrbi pa jo za vse njene podrejene, samostojne strokovne delavce, kot je naziv tistih, ki z univerzitetno izobrazbo delajo v študentskih referatih, na znanstvenoraziskovalnem inštitutu, v kadrovski, finančno-računovodski službi in v drugih podpornih službah.
"Vsi opravljajo zelo kompleksno delo, ki zahteva tudi dobro poznavanje različne zakonodaje in druga specifična znanja in veščine. Zaposleni in tudi študenti si mnogokrat ne predstavljajo, kaj vse morajo opraviti. To nista le dve uri dela v referatu, ko je ta odprt za študentke in študente. Večina samostojnih strokovnih delavk in delavcev pogosto dela tudi preko polnega delovnika, a so v izhodišču uvrščeni v 33. plačni razred, ki prinaša 1544 evrov bruto osnovne plače. Nekateri nas včasih dojemajo kot samoumevne, sami pa želimo le, da bo naše delo priznano, spoštovano in tudi finančno bolje ovrednoteno," pove v imenu sodelavcev. In izpostavi, da marsikateri s tako plačo težko preživi iz meseca v mesec.
"To so ljudje z družinami, nekateri samohranilci, številni si tudi kredita ne morejo privoščiti, da bi si uredili stanovanjsko vprašanje." In pri tem opozori na absurd; da so razmerja pri plačilu za delo včasih porušena do te mere, da je študentska urna postavka višja od urne postavke številnih v tej plačni skupini. "Študent je bolje plačan kot diplomant."
Ob tokratni stavki v vzgoji in izobraževanju ter visokem šolstvu so mnogi od J-jevcev spoznali, da jih sodelavci podpirajo. In to jim pomeni veliko, je bilo mogoče razbrati iz številnih izjav. Pa vendarle, kot so izpostavili, od tega ni mogoče živeti. Tudi zato sta obe pogajalski skupini javnega sektorja z nekaj niansami že konec preteklega leta predlagali odpravo kompresije v spodnjem delu lestvice in začetek usklajevanja plač z rastjo življenjskih stroškov. Neuspešno, saj naj bi bila oba predloga težka do milijarde evrov.
A v sindikatih opozarjajo, da dlje ko se bo odlašalo, težje bo problem odpraviti in večji finančni vložek bo terjal. "Problem pa moramo rešiti, saj brez zaposlenih v plačni skupini J vsak sistem pade, ne more delovati," poudarja Ilešič Čujovič.
