Tina Recek
Skoraj leto je minilo, odkar so otroci z vmesnimi premori brez druženja v živo in se izobražujejo na daljavo. Ker je v obdobju odraščanja ključna potreba po druženju, strokovnjaki enoglasno opozarjajo, da bo po epidemiji z okužbo sledila epidemija težav v duševnem zdravju. Zakaj? Otroška psihiatrinja dr. Marija Anderluh, predstojnica Službe za otroško psihiatrijo na Pediatrični kliniki v Ljubljani, odgovarja, da se je določen delež otrok uspešno prilagodil novonastali situaciji in uspe slediti programu šoli na daljavo in tudi z digitalnimi mediji uspešno nadomešča medvrstniške stike v živo. Drugi del mladih pa je na to situacijo reagiral s tesnobo, osamljenostjo, apatijo, utrujenostjo, motnjami hranjenja, nekateri pa celo s poskusi samomora. Lani so namreč na ljubljanski pediatrični kliniki v primerjavi z letom poprej zaznali 30 odstotkov več hospitalizacij srednješolcev zaradi poskusa samomora. Podatek je skrb vzbujajoč. "Socialna izolacija in šola na daljavo sta skrajna ukrepa. Šola ima v življenju otrok namreč večplastno vlogo. Je tudi varovalni dejavnik, mladostnikom omogoča prostor stika z drugimi odraslimi in vrstniki. Poleg pridobivanja učne snovi je prostor socializacije, učenja socialnih veščin, sodelovanja z drugimi, učenja odpravljanja težav. Vzdrževanje medosebnih stikov se je zdaj preselilo na družabna omrežja, vendar vsi tega niso sposobni prinesti v digitalni svet. Zato je pomembno, da prevzamemo odrasli večjo odgovornost za obvladovanje epidemije, kot jo zdaj, da se bodo otroci čim prej varno vrnili v šolska in vrstniška okolja."
Stiske kot odmev epidemije
Anderluhova pove, da izkušnje njihovih strokovnih služb, pridobljene v času epidemije, potrjujejo učinkovitost predlaganih ukrepov, kot so dosledno nošenje mask in vzdrževanju metra in pol medosebne razdalje in redno razkuževanje rok. Izkušnje potrjujejo, da ob spoštovanju teh ukrepov tudi v primeru posameznih vnesenih primerov okužbe v inštitucije prenosa okužb na druge ni bilo.
Z vrnitvijo otrok v šolo otroška psihiatrinja ne pričakuje konec stisk. "Poskusi samomorov so vrh ledene gore. Za njim je skrit levji delež neprepoznanih duševnih stisk. Del teh bo okrepljen z vrnitvijo otrok v šole. Kajti nekateri otroci, ki so bolj nedružabni, zaprti vase, bodo doživljali stiske ob ponovnem vključevanju v šolo in druženju. Duševne stiske se bodo odrazile kot odmev epidemije," poudari psihiatrinja in dodaja, da bi morali do takrat nuditi dodatno kadrovsko podporo učiteljem in šolski svetovalni službi, da bodo prepoznali duševne stiske otrok in jim znali pomagati.
Na težave nihče ni imun
Na en samomor med dekleti se zgodijo štirje samomori med fanti. Ali z drugo besedo, moški štirikrat pogosteje umrejo zaradi samomora kot ženske. Enako je v odrasli populaciji. Najverjetnejši razlog za tako razmerje je po besedah psihologinje dr. Saške Roškar iz Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) ta, da ženske lažje spregovorijo o svojih stiskah in hitreje poiščejo strokovno pomoč. Za moške velja obratno; da težje spregovorijo o svojih težavah in odlašajo z iskanjem pomoči, dokler ni že prepozno. Drugi razlog pa tiči v izbiri metode. Moški izbirajo bolj agresivne in smrtonosne metode v primerjavi z metodami, za katere se odločijo ženske. Posledično je med nežnejšim spolom več poskusov samomorov. Sicer pa Roškarjeva sporoča mladim, naj s svojimi težavami ne ostanejo sami. Težave imamo vsi. Na njih nihče ni imun, še največji strokovnjaki ne. Če imajo mladi torej občutek, da so se znašli v slepi ulici, iz katere ne vidijo izhoda, naj o tem spregovorijo z nekom, ki mu zaupajo. In če bo potrebno, nato skupaj poiščejo strokovno pomoč.
Spletno druženje ščiti pred osamljenostjo
Z začetkom šolanja na daljavo se je izjemno podaljšal čas, ki ga mladostniki preživijo pri računalniku in telefonu. Na neki način vemo, da jih zdaj druženja prek zaslonov ščitijo pred osamljenostjo in drugimi posledicami prekinitev vrstniških stikov v živo, kljub temu pa starše, ki opažajo pretirano razburjanje od omejitvah teh uporab, zanemarjanje osnovnih življenjih potreb, kot so prehranjevanje, spanje in gibanje, svetuje, naj bodo pozorni. In naj poiščejo pomoč. Najprej pri učitelju in nato pri izbranem osebnem zdravniku. Pri čemer opozori na nesprejemljive dolge čakalne dobe na psihološko pomoč otrokom v stiskah. Povprečna čakalna doba za obravnavo pri kliničnem psihologu je že pred epidemijo bila eno leto, za pregled pri pedopsihiatru pa šest mesecev.
"Naša država mora okrepiti službe na področju duševnega zdravja otrok. V letu 2019 smo z začetkom uresničevanja Nacionalnega programa duševnega zdravja v Sloveniji v zdravstvenih domovih vzpostavili deset regionalnih Centrov za duševno zdravje otrok in mladostnikov od skupno 24 načrtovanih po celi Sloveniji. Letos jih nameravamo še štiri. Potrebna pa je dolgoročna podpora politike, da bomo izobrazili dovolj kadrov in vzpostavili potrebno mrežo. Ko bodo vsi centri zaživeli, bo to pomembno pripomoglo k izboljšanju duševnega zdravja mladih in dolgoročni naložbi v blaginjo družbe," je prepričana Marija Anderluh.
Kam po pomoč
TOM, telefon otrok in mladostnikov, T: 116 11
Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše Ljubljana, T: 01 583 75 00,
Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše Maribor, T: 02 234 97 00
Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše Koper, T: 056 273 555
Spletna stran, namenjena zlasti otrokom in mladostnikom, To sem jaz (www.tosemjaz.net)
Obiščite spletno stran brez oglasov.
