Nevladne organizacije s področja varovanja okolja in strokovnjaki s tega področja opozarjajo na izključevanje javnosti iz ključnih okoljskih postopkov ter odpravljanje še zadnjih ključnih okoljevarstvenih varovalk iz slovenske zakonodaje. Po tem, ko je včeraj Inštitut Lutra pozval k ohranjanju Save, pozivu pa se je pridružilo 50 znanstvenikov, raziskovalcev in strokovnjakov s področij biologije, ekologije, naravovarstva in družboslovja, danes okoljevarstvene organizacije opozarjajo na novo grožnjo okolju in krnjene postopkov, ki naj bi ga varovali.
Iz predloga novega Zakona o urejanju prostora je namreč izginil člen, ki omogoča sodno varstvo in je tako posameznikom, ki so jim bile kratene pravice, kot tudi varuhom okolja in narave dopuščal začetek upravnega spora zoper prostorske izvedbene akte. "S takšnimi pravili bodo v vaši okolici lahko pričeli z gradnjo škodljivih industrijskih objektov ali predelovalnic odpadkov, vendar se zoper take odločitve enostavno ne boste mogli več pritožiti," opozarjajo nevladniki.
Poleg tega spomladi nerazumno zaostrene pogoje za sodelovanje naravovarstvenih organizacij Vlada RS s predlogom novega "Zakona o varstvu okolja (ZVO) prenaša tudi na okoljevarstvene nevladne organizacije. V novem predlogu ZVO pa gre Vlada še dlje. Nevladne organizacije preprosto izloča iz ključnih okoljskih postopkov. Po novem nevladne organizacije ne bodo več mogle sodelovati v presojah, ampak se bodo lahko le pritožile na sprejeto odločitev," pišejo združeni nevladniki ter: "Okolje nima glasu, da bi se branilo samo, zato je pomembno, da ga lahko v uradnih postopkih v našem skupnem interesu zastopamo okoljevarstvene organizacije, ki nam je država priznala, da delujemo v javnem interesu. K spoštovanju tega nas zavezuje leta 1998 sprejeta Aarhuška konvencija, temeljni mednarodni dokument, ki ureja osnovna demokratična načela in pravice civilne družbe na področju varstva okolja ter na ta način predstavlja simbolni instrument demokracije na področju okolja. Izgleda, da se trenutna oblast ne zaveda obveznosti in dolžnosti, ki smo jih z ratifikacijo te konvencije prevzeli, ali pa ji za to enostavno ni mar. Iz zakonov so izbrisali pomembne okoljevarstvene varovalke ter Slovenijo tako pahnili v novo sramoto pred EU."
V okoljski krizi potrebujemo rešitve
Tamara Tomanić iz organizacije Mladi za podnebno pravičnost poudarja: “To ne pelje nikamor. Bi radi še bolj uničili naravo? Bi radi še bolj pregreli planet? Vlada s predlaganimi spremembami napada še zadnje varuhinje in varuhe narave – prebivalke in prebivalce vasi in mest, civilne iniciative in nevladne organizacije. Omejuje sodelovanje vseh nas v ključnih projektih za naš obstoj. Narava je voda, ki jo pijemo, je hrana, ki jo jemo, je zrak, ki ga dihamo. Brez narave ne obstajamo! Vztrajali in upirali se bomo, vse dokler ministrstvo ne umakne škodljivih predlogov. Šele na pogorišču teh politik se lahko pričnemo pogovarjati o predlogih za demokratičnejšo, solidarnejšo in sonaravnejšo družbo.”
Uroš Macerl iz Eko Kroga pa: "Če bi pred leti veljala tako skrajno omejena možnost sodelovanja nevladnih organizacij v postopkih, kot to predlaga ZVO-2, potem bi cementarna v Trbovljah še danes nezakonito sosežigala odpadke na podlagi nezakonito izdanega okoljskega dovoljenja. Poglejte, kateri industrijski obrati so v vaši bližini in si predstavljajte njihovo obratovanje brez vsakršne možnosti nadzora civilne družbe in javnosti. Vlada nam očita, da se v postopke vključujemo prepozno, s tem predlogom pa nas potiska v natanko tako pozicijo, ki nam jo sicer sama očita.”
Urša Koce iz Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS), poudarja: “Človek je tesno vpet v naravo in ni ločen od nje, zato ohranjanje narave ni nekakšen dekorativni dodatek varstvu okolja, ampak pametno varstvo okolja temelji na ohranjanju narave. Če varstvo okolja prihaja v resen konflikt z ohranjanjem ekosistemov in biodiverzitete, je to znak, da se rešitve za okolje ne iščejo v pravi smeri. V sedanji okoljski krizi moramo v največji možni meri iskati rešitve, ki temeljijo na naravi. Naravo in naš stvarni položaj v njej moramo kot družba v polnosti ozavestiti. Zato narava kot bistveni temeljni del okolja v krovnem okoljskem zakonu ne sme biti potisnjena v brezimnost in jo mora zakon tudi jasno opredeliti, kar pa je iz ZVO-2 na žalost izpadlo.”
