Timotej Milanov
Petra Lesjak Tušek
Zaradi koronakrize bo Slovenija upravičena do več evropskega denarja, kot je bilo pričakovano pred pandemijo (10,3 milijarde evrov), a zaradi povečanega obsega in kratkega roka koriščenja hkrati obstaja nevarnost, da ne bodo porabljen učinkovito oziroma da bi bil uporabljen preveč razpršeno in s tem manj učinkovito. Čeprav kriza na strateške cilje regionalne politike ne vpliva bistveno, je njihovo naslavljanje zdaj postalo še bolj nujno, saj bi se sicer regionalne razlike utegnile dodatno povečati, opozarja Janja Pečar v aktualnem dokumentu Cilji regionalne politike Slovenije v obdobju 2021-2027, ki ga je izdal Umar. Cilji regionalnega razvoja so seveda ravno nasprotni - ključni strateški so namreč dvigniti kakovost življenja v vseh regijah, zmanjšati zaostanek za evropskim povprečjem, zmanjšati razlike v razvitosti med regijami in uresničevati razvojne priložnosti z mednarodnim medregionalnim povezovanjem in sodelovanjem. Koronakriza je regije različno prizadela, saj so, kot ugotavlja Pečarjeva, nekatere ranljivejše in je tudi njihova sposobnost odzivanja zelo različna. Zato bodo imele regije tudi različna izhodišča za nadaljnji razvoj - poleg dosežene stopnje razvoja bo tako treba upoštevati prizadetost zaradi koronakrize kot tudi njihovo odpornost in sposobnost odzivanja, dodaja.
Buden opomnik: le skupno in usklajeno
Izboljšanje indeksa razvojne ogroženosti, ki je kazalnik razvitosti regij, večinoma ni zmanjšalo razkoraka regij do osrednjeslovenske regije in slovenskega povprečja - kazalniki so se najbolj izboljšali prav v osrednjeslovenski regiji. Čeprav je najslabše uvrščena regija - pomurska - napredovala, je bilo to premalo za zmanjšanje zaostanka. Nekatere regije so spremenile položaj na lestvici, a so spremembe majhne - največja je pri podravski regiji, ki je svoj položaj poslabšala za dve mesti. Osrednjeslovenska regija tudi edina presega evropsko povprečje po BDP na prebivalca, nadpovprečne vrednosti kazalnikov jo zaznamujejo tudi na področju kakovosti življenja. Podravska regija večinoma zaostaja za slovenskim povprečjem in je med tremi najslabšimi. Pomurska regija je recimo po kakovosti življenja pod slovenskim povprečjem, hkrati pa na nekaterih vendarle tudi kaže pozitivne premike.
Direktor Razvojnega centra Murska Sobota Bojan Kar meni, da je še prehitro, da bi lahko ocenjevali posledice epidemije za socialno-gospodarsko podobo regij ter posledično nastajanje razlik med njimi: "Negativni gospodarski trendi se bodo pokazali na območju celotne Slovenije in tudi širšega evropskega prostora, verjamem pa, da bodo pri soočanju s posledicami krize uspešnejše regije, ki so po svoji naravi inovativne in sposobne aktivno prilagajati se novi realnosti. V tem oziru se je tako znova razkrilo dejstvo, da razvojne regije v Sloveniji nimajo na razpolago aktivnih in delujočih mehanizmov upravljanja tovrstnih situacij tako v investicijskem smislu kakor na vsakodnevni ravni upravljanja zdravstveno-socialnih posledic krize. Pomurje pri tem ni izjema, kar pa nam mora biti buden opomnik, da je skupno in usklajeno upravljanje razvojnih izzivov eden od ključnih ciljev bodočega dela."
Več bi morali odločati sami
Med regijami na severnem oziroma vzhodnem delu je recimo Koroška v zadnjih letih vendarle tudi izboljševala precej kazalnikov. A eno je, kar kaže statistika, drugo pa, kaj je naš občutek v okolju, pravi Karmen Sonjak, direktorica Regionalne razvojne agencije (RRA) Koroška. "Gospodarstvo vleče voz naprej, kakovost življenja pa še zmeraj nazaduje, kar nas postavlja v prvo polovico oziroma nekje v zlato sredino. Ko smo začeli izpostavljati pomen regionalnega razvoja, smo v koroški regiji imeli bistveno več prebivalstva. V 20 letih smo izgubili okoli šest tisoč prebivalcev (zdaj je dobrih 70 tisoč), še naprej se dviguje starostna struktura, mladi izobraženi se odseljujejo, vse večji je pritisk na domove za starejše, dostopnost stanovanj za mlade pa je kljub gradnji v zadnjem obdobju še vedno težka, saj si s plačami glede na strukturo dejavnosti v regiji tudi ne morejo privoščiti nakupa stanovanj. Ko vse zaokrožimo, vedno znova pridemo do infrastrukture, tudi javnega prometa, ki je pri nas padel na minimum," opisuje Sonjakova.
Glede na izpostavljanje osnovnih težav v prometu in infrastrukturi Sonjakova pri koriščenju denarja opozarja tudi na problem omejevanja s cilji in normativi ob zastavljanju ciljev zelene in digitalizirane Evrope. Pri tem uporabi dobro metaforo o pričakovanju, da v regijah s podhranjenostjo pri infrastrukturi ob naravnanosti v digitalni razvoj me morejo biti v situaciji, ko bodo "v škornjih do kolen stali v blatu, v rokah pa držali mobitele in tablice z aplikacijami". Čeprav je zdaj na razpolago več denarja, pa je prisotna tudi bojazen, da ga bodo regije na koncu dobile manj kot prej, s tem pa nove rakave rane na infrastrukturnem področju, tudi zato, ker se s tem denarjem rešujejo posledice epidemije. Meni tudi, da bi moralo biti več odprtosti pri (samo)odločanju, torej ne navodil, kako in kaj, ampak da lahko znotraj okvirov predvsem sami opredelijo svoj razvoj.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
