S čim smo preživeli, ko je gospodarstvo obstalo? "Moški ne bodo šli kuhat, da bi me šle na traktor"

Karantena, ki nas je privezala na svoje domove, je znatno posegla tudi v najintimnejši spekter življenja in medosebnih odnosov. Za nekatere je samoizolacija poglobila grozote domačega nasilja, njene posledice pa so vidne še zdaj, tako v fizični kot mentalni kondiciji telesnega zdravja. Na inštitutu za proučevanje enakosti spolov (IPES) so izdelali celostno in univerzalno raziskavo Vzdušje v intimnopartnerskih odnosih v Sloveniji in preučili 700 različnih zgodb, mnenj in stališč. "V kakšne domove smo se morali zapreti? S čim smo preživeli, ko je gospodarstvo obstalo? Kako radi smo doma, če je naš dom sinonim za strah, nasilje in zlorabe?" se sprašujejo v raziskavi IPES, ki ugotovitve na podlagi analize domačega vzdušja v vseh regijah pri nas predstavlja tudi v deležih. Gre za številke, ki povedo tisto, česar ne povedo Sloveniji žrtve domačega nasilja, in za številke, ki so povedni izsledki ene najnatančnejših in najbolj reprezentativnih raziskav pri nas.
"Odločili smo se izvesti raziskavo, ki bo omogočala dejanski vpogled v situacije, ki so se dogajale v naših domovih. Očitno je, da splošno stanje povečanja stopnje sprejemljivosti seksizma, opravičevanje nasilja in zagovarjanje spolno stereotipnih vlog v družine in partnerske odnose niso prinesli spominov srečnega preživljanja karantenskega časa," pojasnjuje namen programska direktorica IPES Ana Pavlič, ki je bila tudi vodja raziskave. "Pripravili smo spletno anketo, ki je v slabem mesecu zaokrožila po vseh statističnih regijah Slovenije, pridobili pa smo več kot 700 odgovorov, kar daje rezultatom legitimnost."

Lahko ženske s previdnostjo obvladujejo agresorja?

Žrtve o nasilju v povprečju spregovorijo šele po sedmih letih

"Za vsako skupnost je neprimerno, če pomaga vzdrževati takšne predstave o ženskah, ki slednje prikazujejo kot del prebivalstva, katerega mnenje in potrebe se morajo vsakič prilagoditi skrbi in sreči drugih in s tem povezanim predstavam o nasilju nad ženskami, ki slednjega normalizirajo tako, da odgovornost zanj prenesejo na ženske," komentira ugotovitve politologinja Ana Pavlič, ki poudarja, da so namigovanja na težave, zaradi katerih so si ženske same krive, nedopustna in neodgovorna. "Nasilje ostaja močno stigmatizirano, zato je do podatkov o dejanskem dogajanju zelo težko priti. Pri raziskavah na to temo se vedno soočamo tudi z nevarnostjo podajanja želenih odgovorov in sramu, ki ga utrjujemo vsi, če ženskam ne pojasnimo, da nasilje, ki se dogaja nad njimi, ni njihov neuspeh, ni slaba izbira partnerja, ni nekaj, kar je normalno, in še zdaleč ni nekaj, kar bi si zaslužile," dodaja vodja raziskave in pove, da žrtve o nasilju v povprečju spregovorijo šele po sedmih letih in da je realna številka družinskega nasilja in nasilja nad ženskami v Sloveniji mnogo višja od uradno prijavljenega nasilja (leta 2018 je policija beležila denimo 1368 prijav kaznivega dejanja družinskega nasilja).

Skoraj 65 odstotkov se strinja, da je karantena povzročila porast nasilja

V času epidemije smo tudi v Sloveniji zabeležili smrtno žrtev nasilja, več poskusov uboja in tudi pretepanje ženske na javnem kraju. Leta 2011 so na Inštitutu za kriminologijo Pravne fakultete v Ljubljani ugotovili, da je v Sloveniji od dopolnjenega petnajstega leta starosti več kot vsaka druga ženska (56,6 odstotka) doživela vsaj eno izmed oblik nasilja in da so povzročitelji nasilja v največji meri srednje oziroma dobro izobraženi (takih je 90,8 odstotka) in zaposleni (brezposelnih je zgolj 1,4 odstotka). "Naša anketa zdaj ugotavlja, da se je skoraj 65 odstotkov vseh anketiranih strinjalo, da je karantena povzročila porast nasilja v družinah in v partnerskih odnosih," pove Ana Pavlič in k temu dodaja, da je Nacionalni inštitut za javno zdravje februarja, pred epidemijo, predstavil problematiko alkoholizma v naši družbi. "Ocenili so, da je v Sloveniji 250 tisoč čezmernih pivcev, kar pomeni, glede na dejstvo, da so zaradi enega alkoholika povprečno prizadeti vsaj štirje ljudje, da je v Sloveniji en milijon ljudi, ki se borijo s posledicami, ki jih v njihova življenja in odnose prinaša alkohol," pristavi programska direktorica IPES. Tam so zraven omenjenih problematik ugotovili, da se je za 15 odstotkov vseh anketiranih žensk finančno stanje poslabšalo in da je njihovo preživetje zdaj še bolj odvisno od partnerja, finančna negotovost, ki postaja iz dneva v dan izrazitejša, pa je njihov partnerski odnos še poslabšala.

"Ženskam je to nekako dano naravno"

Prav tako je raziskava prevpraševala dogmatično "normalizirano" stanje o nujnosti ženske kuhe, pospravljanja, čiščenja, pomoči s šolanjem od doma in morebitne skrbi za bolne in starejše člane družine. "Izkazalo se je, da 43 odstotkov žensk samostojno opravlja večino omenjenih opravil, v dobri polovici odgovorov pa je bilo navedeno enakomerno razporejanje opravil," pojasnjuje magistrica politologije in vodja raziskave. "Zanimivo je, da se je v odgovoru na načelno postavljeno vprašanje 'Se vam zdi prav, da ženske doma gospodinjenju namenijo več časa kot moški?' s tem strinjalo 35 odstotkov vprašanih, tako moških kot žensk," dodaja sogovornica, ki predstavi tudi najpogostejša ženska "opravičevanja situacije", kot so argumenti anketiranj: "V praksi pa vemo, da moški ne bodo šli kuhat, da bi me šle na traktor", "Zdi se mi prav, če hkrati tudi moški opravi svoja moška opravila", "Partner pa več stvari uredi izven gospodinjstva, okrog hiše", "Ženskam je to nekako dano naravno, da same opravijo in si naložijo več dela, sem pa sigurno zagovornica enakopravnosti in tega se pri nas tudi držimo".
"Naš namen bo dosežen, če bo ta nevidnost žensk, ki trpijo, ker sta tiho strinjanje z reproduciranjem njihovega neenakega položaja in vzdrževanje spolnih stereotipov in preživetih spolnih vlog nedvomno lažja od aktivnega spopada z najbolj razširjeno kršitvijo človekovih pravic na svetu - nasiljem nad ženskami, končno postala vidna. Kot družba se moramo odpovedati zavednim ali polzavednim vzorcem normaliziranja nasilja nad ženskami, poudarjanja ženskih odgovornosti za mir in srečo v družini in končno moramo omogočiti, da lahko svobodno živimo in se odločamo, govorimo, se ne strinjamo, protestiramo in se upiramo, tudi če smo ženskega spola," zaključi Ana Pavlič.