Med Slovenci so dobro poznane šaljivke o prebivalcih izmišljenih Butal. Šaljive zgodbe o Lemberžanih pa so si ljudje začeli izmišljevati o čisto pravi vasi, trgu Lemberg v okolici Šmarja pri Jelšah. Že v 16. stoletju so med ljudmi zaokrožile prve zgodbe in sčasoma nastajale vedno nove.
Tudi nekaj resnice
Tako so si ljudje pripovedovali šaljivke o tem, kako so Lemberžani v Trst vozili lesene hlode, pa so proti večeru sklenili, da ni vredno iskati drugih prenočišč, in se odpravili prenočit nazaj domov. Tako je bilo še devet večerov, preden so ugotovili, da tako ne bodo prišli do Trsta. Ali pa o tem, kako so želeli postaviti magistrat, kot ga nikjer nimajo - brez oken -, nato pa so vanj v vrečah nosili svetlobo, ki so jo zajeli zunaj. Obstaja šaljivka o tem, da so Lemberžani župana volili tako, da so morali kandidati v odprta usta ujeti žgance, ker mora imeti župan pač široka usta. Župana so si privoščili tudi v šaljivki, kako je moral preveriti, ali so v gori res našli solno rudo. Župan je z jezikom pokušal solne žile med kamenjem, pri čemer ga je ugriznila kača. Najstarejša in prva zapisana pa je zgodba o tem, kako so bika v zvonik vlekli. Bik naj bi bil namreč popasel travo, ki je rasla v žlebu pod streho zvonika. Bika so želeli dvigniti s škripcem, a so mu vrv zavezali okoli vratu.
"Če prebiramo šaljivke, se lahko prav dobro seznanimo z dejavnostmi, ki so nekoč bile v trgu," pravi Slavica Lorenčak iz Turistično-kulturnega društva Lemberg. Kraj je bil, ko so zaokrožile prve šaljive zgodbe, zelo znan, bogat, pomemben, uspešen in cenjen. "Lemberžani so svojo moč izkazovali s cesarskimi listinami, cerkveno oblastjo, obrtmi in sejmi. Prodajali so svobodno, niso plačevali davkov in skozi stoletja so se sami vzdrževali z raznimi dejavnostmi," razlaga Lorenčakova. To ljudem iz okolice ni bilo všeč. Tako so si tržani s svojim lagodnim življenjem nakopali ljubosumje ljudi iz sosednjih vasi. "Pravic jim niso mogli odvzeti, zato so si izmislili zbadljivke in šaljivke na njihov račun ter jih z njimi smešili in zbadali."
Večkrat zapisane in ohranjene
Zgodbe o Lemberžanih so se dolgo prenašale z ustnim izročilom. Prvič je zgodbo o biku in zvoniku leta 1884 zapisal in objavil Josip Pajek, nekaj let kasneje je Avstrijec Paul Schlosser zapisal še deset šaljivk. Leta 1954 pa je etnolog Niko Kuret več kot dvajset šaljivk zbral, ponovno zapisal in izdal v knjižici. Originalno hranijo v lemberškem Muzeju na Rotovžu. Ko se bo pojavila prava priložnost, pa društvo načrtuje izdajo ponatisa. Zgodbe se jim namreč zdijo pomemben del nesnovne kulturne dediščine ne le Lemberga, temveč vse Slovenije.
Butale si je izmislil pisatelj Fran Milčinski, Lemberg pa je resničen kraj
