Klara Širovnik
Da njeno odraščanje nikdar ni bilo prepojeno z ideološkostjo in razkoli, sproščen pogovor začne tridesetletna Tjaša Jarc. Spominja se, da si je v prvih letih življenja na kruh najraje namazala pašteto Kekec, s prstom pa kdaj pomešala tudi po posodici slastne viki kreme. Med najljubše risanke še vedno brez obotavljanja prišteva Kalimera in Bojana. "Čeških risank je bilo ogromno! Tu in tam so mi povedali tudi kakšno zgodbico iz časa osamosvojitve; recimo to, da je morala mami z menoj, ko sem bila še dojenček, teči v bunker, ker je bila desetdnevna vojna," pove in nadaljuje, da razdeljenosti in preteklih zamer v letih, ki so prihajala, na svoji koži ni občutila. "O tem sem slišala po televiziji in brala v časopisih. A to je zame zelo oddaljena, zunanja tema, skoraj tako oddaljena kot vojne v Aziji," odkrito pristavi.
Za trenutek si predstavljajmo, da Slovenija ni država, temveč ženska. Rodila se je pred 30 leti, v tem času pa se ji je zgodilo marsikaj. Kdo so njeni vrstniki? Kdo so ljudje z letnico rojstva 1991? Bi s Slovenijo, če bi imela noge, roke in usta, danes z veseljem sedli h kavi, bi z njo prijateljevali?
"Rada se vračam v to našo intimnost"
Tjaša je soustanoviteljica podjetja Džungla, ki preko spletne trgovine prodaja hišne rastline. Ko namignemo, da je tak poklic zelo milenijski, sodoben in morda celo nekoliko nekonvencionalen, se mlada ženska s pritrditvijo ne obotavlja. Že od nekdaj si je želela svojega podjetja in samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo željo udejanjila. Konkretna ideja se je rodila v času prvega vala koronavirusa, ko se je Tjaša odpravljala v enega od vrtnih centrov in na poti preklinjala dejstvo, da se o ponudbi rastlin ne more pozanimati kar na spletu. Pritiskov glede izbire kariere zanjo med odraščanjem sicer ni bilo.
Slovenija je še vedno država, v kateri mladi ostajajo
"Moja mami je pričakovala, da bom frizerka ali blagajničarka, saj izhajam iz delavskega razreda," pove. Je pa na to odločilno vplivala tujina, ki ji je bila dostopna tudi zaradi izhodiščne pozicije: slovenskega državljanstva. "Vedno sem želela izživeti vse priložnosti, ki jih ponuja svet. In prav slovenski potni list, ja, potni list je osnova za to," pristavi. V tujini je preživela štiri leta med starostjo 23 in 27 let; najprej je za pet mesecev obiskala Bali, dve leti je živela v Berlinu, nato pa še eno leto v Avstraliji. Kako to, da se je vrnila, ko pa je, kaže tudi statistika, odseljevanje mladih slovenskih državljanov relativno visoko? "Rada se vračam v to našo majhnost, no, ne v majhnost, v intimnost! Ko sem se ustalila in se postavila na noge, sem vzljubila občutek varnosti. V resnici se mi je vedno zdelo, da imam doma varen pristan."
S tem občutkom samozavesti in samozadostnosti je veliko lažje v svet, saj veš, da z odhodom svojega življenja ne postavljaš na kocko, je prepričana Tjaša. "Tudi če se vrneš, se ne vrneš v revno državo. V Sloveniji se nisem nikoli počutila utesnjeno; kot ena zelo razvitih držav ponuja možnost, da gremo kamor koli in da se naposled tudi vrnemo."
Pa bi se danes s Slovenijo družila, če bi ta bila iz mesa in krvi? "Mislim, da sva si zelo podobni. V tem času se je postavila na svoje noge, stabilna je, ves čas se ji dogaja; politika jo sicer premetava, a saj tudi mene in vsakega v teh letih! Z njo bi zelo uživala. Z njo že zdaj zelo uživam," odgovori.
"To je pač ta mentaliteta, da v Sloveniji ni priložnosti"
Kljub begu možganov in odseljevanju mladih je Slovenija še zmerom država, v kateri ostajamo in v katero se po izkušnji tujine celo vračamo. Eden takih je tudi Kristjan Drab, nekdanji študent strojništva, danes pa serviser toplotnih črpalk in večjih hladilnih sistemov. Kristjan kot rojeni Ljubljančan opozarja, da je prav nastanitev mladih ljudi ena največjih zagonetk današnjega sveta.
"V Ljubljani je stanovanjsko vprašanje pereče. V času študija in celo takrat, ko dobiš prvo zaposlitev, ni druge opcije kot to, da živiš pri starših ali s cimri v podnajemu," poudari in doda, da je takšen vsakdan poznan tudi tridesetletnikom in celo tistim, ki počasi korakajo proti štiridesetim. Tudi naš sogovornik živi s sostanovalci, pravi pa, da je tak aranžma preprosto najboljša opcija (če na stanovanjsko vprašanje gledamo po principu največje kakovosti bivanja za najmanj denarja), še posebno za samske osebe. Četudi starejši sodržavljani na tak način bivanja morda utegnejo gledati podcenjujoče in celo s posmehom (češ da gre za študentsko obliko bivanja, ki jo je na določeni stopnji treba preseči), je to pač realnost tistih, ki se osamosvajajo. A v tujini je podobno, sploh v večjih mestih, spomni Kristjan. Je stanovanjska problematika v tem trenutku zgodovine torej izključno slovenska nadloga? "Najbrž ne. Poglej recimo Pariz. Imel sem punco iz Francije, ki je rekla, da si moraš, če hočeš živeti v Parizu - pa so njihove plače dvakrat višje od slovenskih -, najprej najti še dva cimra. Ko je prišla na obisk k meni v Ljubljano, se ji je bivanje s sostanovalci zato zdelo čisto običajno."
Slovenija za vedno?
Gregor Bedrač, 30 let, zaposlen v tujini: "Delam v Linzu, ampak se vsak teden vračam v Slovenijo. Ja, doma je najlepše. Ponudba za prvo redno službo je prišla povsem nepričakovano. Nisem še hotel odrasti, a je odraslo življenje vsakomur usojeno. Delati v priznanem koncernu se mi je zdela pravilna odločitev in še danes mislim tako. Da le do službe ne bi bilo teh 300 kilometrov in nešteto tunelov! Vsak vikend sedem v avto in grem domov in še zdaj bi delal tako, če ne bi obstajalo delo od doma zaradi koronavirusa. Samo ena stvar bi me lahko prepričala, da za vedno zapustim Slovenijo - in to je ljubezen. Kot diplomiranega pravnika me v Sloveniji sicer najbolj moti dolgotrajnost sodnih postopkov in vračanje teh v ponovno sojenje na prvo stopnjo."
Boštjan Štajnberger, 30 let, projektni vodja pri Panviti: "Slovenija je zagotovo moja domovina, ki se je glede na zgodovinske predispozicije izkazala za odlično. Ogromno sem pridobil po pristopu v EU in tudi v državah članicah se počutim kot doma in jih sploh ne jemljem kot tuje države. Ko delam primerjavo s tujino, poskušam vedno upoštevati dejstvo, da prihajam z manj razvitega območja Haloz, kjer smo javni vodovod pridobili leta 2010, in trdim, da so možnosti za osebni razvoj bile res dobre, vendar obenem vezane na samoiniciativnost posameznika. Od Slovenije me najbolj ločujejo negativizem in številne birokratske cvetke ter še posebno neurejen trg dela, kjer se slepimo, kako imamo vsi enake pogoje, čeprav ni tako. S tem ciljam na manjvrednost številnih pomembnih delovnih mest in prekarnost, ki se je mnogi v udobnih službah sploh ne zavedajo ali pa se je nočejo zavedati. Na istih delovnih mestih lahko isto delo opravlja nekdo z dvokratnikom plače, regresom, dopustom, na drugi strani pa nekdo preko napotnice, s.p.-ja in avtorske pogodbe."
Andraž Gavez, 30 let, vodja projekta Moja čokolada: "Všeč so mi slovenske naravne lepote, duh in energija. V vseh pogledih sicer vedno najdeš prostor za izboljšave, a če gledam na splošno, mislim, da imamo denimo odličen šolski sistem. Super mi je kdaj pogledati naokrog (načeloma sem tri mesece v letu tako ali tako drugje), a da bi menjal lokacijo bivanja ... nikoli ne reci nikoli, vendar dvomim. Na svojih potovanjih še nisem naletel na boljšo državo."
O selitvi v tujino je Kristjan razmišljal, k aktivnemu premlevanju pa je prispevalo tudi dejstvo, da del njegove družine že živi v Ameriki. V času zveze s Francozinjo je razmišljal tudi o selitvi v njeno domovino, saj bi premik ponudil marsikatero prednost, pravi. "Starši so me k selitvi spodbujali; to je pač ta mentaliteta, ki pravi, da v Sloveniji ni priložnosti. A se s tem nekako ne strinjam. Definitivno bi bilo v redu, če bi lahko živel v tujini; je pa res, da bi v tem primeru izgubil vse prijatelje, ki jih imam tukaj. Treba se je zavedati, da nikjer ni z rožicami postlano. V Sloveniji je tudi bolj umirjeno in nekako ni splošnega strahu, ko zvečer zapustiš hišo, po Ljubljani se lahko tudi ponoči sprehajaš brez skrbi," pravi in doda, da na tujem tovrstni strahovi niso izjema.
Kljub temu pa o popolni odsotnosti strahu tudi v Sloveniji ne moremo govoriti - aktivno se namreč razširja po družbenih omrežjih, ki s svojo zmožnostjo krčenja časa in prostora stiske ljudi močno potencirajo. "Strah je močno in zelo nalezljivo čustvo," pravi Kristjan in pristavi, da ga slovenska preteklost in nezaceljene rane, ki v časih političnega razdora prihajajo v ospredje, ne obremenjujejo. Je generacija današnjih mladih tista, ki lahko preseže stare napetosti? "Absolutno. A je dejstvo, da smo tudi znotraj iste generacije precej razdeljeni. Najti je treba kompromis, da se lahko prenašamo in funkcioniramo. Konec koncev smo vsi cimri v tej državi. Velika verjetnost je, da se s kom ne bomo marali! Vendar kazanje s prstom, da je nekdo naredil to in to narobe pred toliko in toliko časa, ni konstruktivno. Živimo skupaj in moramo sodelovati, če hočemo kaj ustvariti," zaključi.
Ne zanemarjajmo sistemskih problemov
Tridesetletna Urška Petek, veterinarka, zaposlena pa na eni od srednjih šol, je aktivna zagovornica pravic živali, ki so neločljivo povezane tudi z varovanjem okolja. Urška opozarja, kako nevarno je, da so vse subvencije v Sloveniji namenjene izključno pridelavi za meso in pridelavi krme za živali, medtem ko za pridelavo zelenjave in rastlinske hrane tega ni.
Prav Slovenci smo namreč po konzumaciji količin mesa na nezavidljivo visokih mestih, dokazan pa je obsežen ekološki odtis, ki ga tovrsten življenjski stil pušča na našem planetu. "Dokler se to ne bo spremenilo, kmetu na kraj pameti ne bo padlo, da bi gojil zelenjavo za direktno uporabo. To je sistemski problem, ki bi ga morali premestiti, in gotovo ena temeljih stvari, o kateri si želim, da bi se spremenile v naši Sloveniji."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
