Slovenija in Zahodni Balkan: Trije koraki naprej

Verjetno so ključni korak naredili trije. Najprej predsednik uprave Nove Ljubljanske banke (NLB) Blaž Brodnjak, nato glavni šef Slovenskih železnic Dušan Mes in predsednica uprave Petrola Nada Drobnjak. In prav vse se je zgodilo v lanskem letu. Prvi, Brodnjak, se je odločil za prevzem največje banke v Srbiji, Mes je dobil novega strateškega partnerja v podjetje Železniški tovorni promet, Drobnjakova je kupila novo mrežo bencinskih postaj na Hrvaškem.{api_embed_photo_L30}653794{/api_embed_photo_L30}

Vsi trije so odprli nove poti slovenskim podjetjem za naložbe v državah jugovzhodne Evrope, kjer Brodnjakova banka postaja vpliven bankir, Mesove železnice s slovaškim partnerjem podjetje z resnimi namerami v prevzemih tovornega železniškega prometa na Balkanu, Drobnjakova pa se je ob vseh rizikih, vezanih na bivše Petrolove akvizicije na Hrvaškem, uspela odločiti. To je odgovor na vprašanje o novem investicijskem interesu slovenskih podjetij v regiji.{infobox-quote_full}158895{/infobox-quote_full}

Saj je prav vse, kar se je zgodilo v zadnjem letu, tako drugačno od neodločnosti, ki smo jo lahko spremljali v času, ki je bil slovenskim naložbam v ta del Evrope najbolj naklonjen, to je takoj po demokratičnih spremembah v Zvezni republiki Jugoslaviji in po nastopu reformatorske vlade Zorana Đinđića.

Konec leta 2001 sva imela z mojim belgijskim kolegom večerjo, kjer sva gostila takratnega šefa Evropske investicijske banke (EIB). Imel je eno samo sporočilo, da sta državi Slovenija in kraljevina Belgija solastnici NLB in da je tudi zaradi našega poznavanja političnih rizikov investiranja EIB pripravljena zagotoviti nove finančne vire za ambiciozno širitev NLB v regiji. Povedal je tudi, da je prav o tem govoril tudi z Janezom Drnovškom, predsednikom vlade, in Mitjo Gasparijem, guvernerjem slovenske Narodne banke. Pa se nekako ni izšlo.

Kasneje je EIB vložila denar v takrat razmeroma majhno avstrijsko banko, ki je nato prevzela pomemben del bančnega trga v regiji. Vsi veliki lastniki kapitala v državah bivše Jugoslavije so postali njeni novi klienti.

Igor Zajec, takrat predsednik uprave Slovenskih železnic, me je skupaj z Andrejem Pagonom, generalnim sekretarjem, obiskal nekako v istem času z načrti o modernizaciji železniškega tovornega prometa med Slovenijo in Grčijo. Pa doma tem načrtom čas ni bil prav naklonjen. Ob tem je veljalo nekakšno splošno prepričanje, da nam prav nič ne more uiti, da se prav nikamor ne mudi, saj da je slovensko poznavanje trgov bivše Jugoslavije odločilno za evropske investitorje. Težko jim je bilo razložiti, da si po tem, ko je Đinđić prevzel oblast, lahko v Beogradu srečal več ključnih evropskih politikov in gospodarstvenikov, kot pa si jih morda lahko videl v Bruslju.

Sedaj je videti, predvsem po akviziciji NLB v Srbiji, da začenjajo slovenska podjetja znova. Drugače kot leta 2001, ko so ponovno nagovarjala znane poslovne partnerje, drugače kot leta 2006, ko so obtežena s poceni denarjem hitro sklepala posle. Le vprašanje, kam investirati in s kom trgovati, ostaja bolj ali manj isto. Kitajski in ruski državni interes z državnim denarjem prevzemata posle v infrastrukturi in energetiki. Zato je večina njihovih velikih poslov v regiji označena kot državna skrivnost. Tako drugi ne poznajo ne razpisov ne pogajanj o ceni. Oni dajo denar, pripeljejo svoje delavce, določijo vrednosti dela in za vse dobijo garancije države, v kateri delajo.

Pa vendar bi lahko danes označil tri področja, zanimiva za interes slovenskega kapitala. Ključni problem celotne regije je onesnaženje zraka, večinoma povzročeno zaradi množice termoelektrarn na fosilna goriva, ki so bile grajene brez kakršnih koli resnih izpušnih filtrirnih sistemov. Prav tu imamo v Sloveniji veliko znanja, zlasti v Holdingu Slovenske elektrarne (HSE). Za HSE bi morala biti zanimiva tudi investicija v hidroelektrarno Dubrovnik 2. Izračuni obstajajo in so zanimivi. Drugi del sta kmetijstvo in predelava hrane, saj so v regiji še vedno dostopni veliki, združeni kompleksi obdelovalne in tudi razmeroma zdrave zemlje. Tretjega pa predstavljajo dodatna in specializirana dela pri obnovi in novogradnji cest, železnic, tramvajskih prog in energetske povezave. Pri vsem imamo z novim bančnim potencialom, načrti o reformiranju tovornega železniškega prometa in širitvijo trgovca z energenti novo priložnost.

Prav zato so bile odločitve Brodnjaka, Mesa in Drobnjakove pomembne.