Stane Kocutar: Da se ne bi zgrozil

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Boris Vugrinec

Ko beseda nanese na volilna pričakovanja v politiki /in do politikov/, me obide spoznanje, da sem pač začasno koristni naivnež, ki se ga uporabi za oddajo glasu in nato zavrže kot demokratični celofan, v katerega je bila dotlej ovita politična vsebina oziroma praznost. Zanesljivo tudi letos ne bom nasedel šepetu, ki me vztrajno prepričuje, da je itak vse nesmisel. Nasesti bi pomenilo pljuniti v obraz demokraciji, ki - kot je nekdo rekel – ni dober sistem, ampak doslej nismo iznašli boljšega. Od imena na volilnem listku, pred katerim bom obkrožil številko, pričakujem, da razume pomen "usmerjanja družbe s pomočjo države" in zakaj se to v resnih državah ne počne s pomočjo twitterja.

Pričakujem, da skrbno prikrit ključni motiv poskusa njegovega vstopa v zgodbo ni reševanje domačega gmotnega položaja in poklicne ali poslovne neuspešnosti s pomočjo štiriletne poslanske plače in še manj kakšna psihična motnja doslej zatrte strasti po obvladovanja množic s pomočjo vladajočim razpoložljivih atributov državne represije. In še, da je v imenu osebnega ponosa in ljubezni do domovine najkasneje do konca osnovne šole opravil z zadnjimi elementi sramotno okorne rabe maternega jezika.

Če je iz sedme volilne enote, pa mora vedeti še za mariborskega bančnika dr. Franja Rosino, ki je s pomočjo slovenskega denarnega zavoda v mestu po prvi svetovni vojni plačeval vojake generala Maistra in njihove napore za slovenski Maribor. Šlo je za ustanovo, katere naslednico je tudi z mojo pomočjo izvoljena politika samostojne slovenske države brezsramno prodala /podarila/ najboljšemu tujemu ponudniku. Vedeti mora, da leta 2002, ko je vladajoča politična elita iz Maribora avtoritarno preselila Holding Slovenske elektrarne, protesti volivk in volivcev zoper tako odločitev niso zalegli, saj so vendar strateški sinergijski učinki centralizma pač nekaj, kar presega regionalno drobnjakarstvo. Pa tudi, da še vedno čakam na regionalno ureditev države, po kateri bo Maribor dobil pravni status in položaj, ki mu gre. In še nekaj si iskreno želim. Namreč to, da se ob vsakem prihodnjem pojavu njegovega/njenega imena v javnosti ne bi zgrozil nad tem, kako prekleto napačno sem se odločil na tisti nesrečni volilni dan.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta