Pred nekaj dnevi sem se odpravljal v Maribor. Ker sem bil sam, sem objavil prevoz na znani platformi. Ob četrtkih popoldne je potencialnih sopotnikov in sopotnic precej, tako da sem imel avto kmalu poln. Preden bi to dejstvo objavil na omenjeni spletni strani, sem prejel še nekaj klicev in sporočil, se vsem opravičil in jih prijazno zavrnil. In potem je zapiskalo še enkrat. Pogledal sem na ekran svojega telefona in zazijal. Pisalo je tole: "Pozdravljeni. Danes ob 16:50 bi potrebovala prevoz iz Ljubljane do Maribora oziroma Slovenske Bistrice za svojega (temnopoltega) moža. Še imate kakšno prosto mesto? Hvala in lep pozdrav."
Stvar sem prebral še enkrat. In še enkrat, kot da bi upal, da se mi je ob prvem in drugem branju zgodila napaka. Pa se očitno ni, tista beseda, zapisana v oklepaju, je še kar vztrajala na ekranu, v katerega sem prazno bolščal že več kot minuto. "Potrebujem prevoz za svojega (temnopoltega) moža." Kako, prosim?
Nejevera je svoj prvi izraz našla v humorju in na misel mi je prišel znameniti štos z Radia Študent. Takole nekako gre: Za devetimi gorami in devetimi dolinami, devetimi jezeri in devetimi morji, devetimi gozdovi in devetimi polji živi star mož, ki pravi: "Pa pizda, kje jaz živim?!"
Šala je v danem kontekstu precej neumestna, ampak vprašanje je pravo. Kje živim? Oziroma kje živimo? Družbeno klimo poskušamo razumeti na kopico načinov, a ne glede na to, kako objektivni so lahko naši pristopi in kriteriji, ostaja v svojem bistvu nekaj težko izmerljivega in abstraktnega. Sporočilo, ki sem ga prejel, pa je konkretno. Zelo konkretno.
O razlogih, ki so botrovali besedilu oziroma v oklepaju zapisanemu poudarku, lahko le ugibam. Morda zadeva sploh ni "resnična" – tudi na to sem pomislil. Morda gre za domiselno raziskavo, za precej izviren projekt študenta ali študentke družbenih ved, ki »na terenu« preverja odnos (svetlopoltih) Slovencev do (temnopoltih) tujcev; ki torej na dokaj izviren način meri družbeno ozračje. Tu bi se – če privzamemo, da je ta ne najbolj verjeten scenarij pravi – že skrivala prva kleč. Sporočilo namreč predpostavlja, da sem jaz kot naslovnik bele polti in me je treba zato na temno barvo kože mojega potencialnega sopotnika posebej opozoriti. Če objavljam prevoz, sem gotovo Slovenec, Slovenci pa smo belci, mar ne?
Rasizem ni zgolj eksces, proti kateremu se je mogoče boriti, ampak je v svoji prikriti in na videz manj kruti različici splošno prisoten
