Epidemija covida-19 je bistveno zarezala v študentsko življenje, zaradi nje so morali profesorji spremeniti način poučevanja, študentje pa študij. Pri tem so najbolj prikrajšani študentje, ki nimajo idealnih pogojev za študij na daljavo.
Profesorji Andrej Šorgo in Mateja Ploj Virtič s Fakultete za naravoslovje in matematiko ter njun kolega Kosta Dolenc s Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru opozarjajo na anketo, iz katere med drugim izhaja, da 26 odstotkov študentov nima ustrezno kakovostnega prostora za študij, kar dobrih devet odstotkov študentov nima na voljo računalnika, ki ga ne bi morali deliti z drugimi, osem odstotkov nima na računalniku delujoče kamere, dobrih pet odstotkov nima delujočega mikrofona, s komaj zadovoljivo mobilno povezavo poskuša študirati osem odstotkov študentov … Po njihovih besedah je sicer omogočeno izpeljati vsaj del študijskega procesa, a je posebej prizadet praktični del izobraževanja.
Pedagogi brez radovednih učencev
Temu pritrdi tudi Lara Šimon, študentka četrtega letnika razrednega pouka in prodekanica za študentska vprašanja Pedagoške fakultete. Kot razloži, so se pred epidemijo v prvih in drugih letnikih vsak drugi petek odpravili v šolo in opazovali pouk, v višjih letnikih pa izvedli na leto več nastopov v razredih. Višji letniki sedaj izvajajo praktični pouk, prilagojen situaciji, kar pomeni, da bodisi posnamejo učno snov in jo posredujejo šoli bodisi jo podajo v živo z videokonferenco preko zooma. "Seveda pa pogrešamo stik s sošolci, praktično usposabljanje v živo pred radovednimi učenci. Dlje ko smo študentje doma, večja je verjetnost za padec motivacije. Študiranje na daljavo zahteva tudi več samodiscipline," izpostavi Šimonova, ki pohvali zaposlene na fakulteti, da se trudijo ohranjati motivacijo študentov.
Slikarstvo: brez modela v živo
Profesor slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Bojan Gorenec pravi, da so trenutno "popolnoma v nenormalni situaciji, saj se slikarstva ne more celovito doživljati in ga študirati na daljavo". Med drugim namreč temelji na živi izkušnji z modelom, te pa zdaj ni. Sedaj študentom posreduje nalogo, na primer veduto, ki jo narišejo ali naslikajo, izberejo torej tisto tehniko, ki jim najbolj leži, nato pa izdelek fotografirajo in mu ga pošljejo. Nakar vsa njihova dela, v tem primeru fotografije, arhivira in jih primerja, nato pa študentom poda povratno informacijo. V njej jih običajno spodbuja.
Opozarja tudi na pogoje dela študentov, ki so na akademiji za vse enaki, medtem pa zdaj nekateri razpolagajo z domačim, prostornim ateljejem, drugi pa študirajo v tesnih sobicah, po možnosti še s kakšnim sorojencem. Študentka drugega letnika magistrskega programa slikarstva izpostavi, da so bili študentje zaradi onemogočenega dostopa do ateljejev in materialov praktični del študija prisiljeni prilagoditi tako, da so slikali na manjša platna, najemali atelje, ali so praktično delo prekinili. "Sicer pa se profesorji trudijo vzdrževati konzultacije s študenti. Te potekajo prek maila ali telefona. Vsekakor pa je v danih okoliščinah težko ohranjati motivacijo, saj vsi pogrešamo učno okolje, kamor spadajo debate s kolegi in profesorji, saj je ravno to ključnega pomena pri študijskem procesu," zaokroži svojo misel bodoča slikarka.
Študentje potrebujejo boljšo opremo
Profesorji Šorgo, Ploj Virtičeva in Dolenc pozivajo vlado in vse odgovorne, da zagotovijo sredstva, ki bi omogočila vsakemu študentu, bodočemu učitelju, dostop do hitre širokopasovne povezave tudi izven fakultet, in izposojo ali subvencioniranje nakupa dovolj zmogljivega mobilnega računalnika, ki bi jim omogočal študij ter pripravo gradiv in učil. Še dodatno lahko ta poziv podkrepijo s podatki, da se je zelo zmanjšala dostopnost do študentskega dela, ki marsikateremu študentu omogoča študij.
Medicina: prej na kadavru, sedaj preko izvlečkov
Novonastalim razmeram se je prilagodila tudi medicinska fakulteta v Ljubljani, kjer študij poteka z omejitvami. V nižjih letnikih so pouk preselili popolnoma na splet, v višjih tega niso mogli. Govorci iz fakultete poudarjajo, da razen običajnih problemov z izvajanjem pouka na daljavo, se pojavijo predvsem problemi z izvajanjem pouka v kliničnem okolju, kar je nujno, če hočejo zagotoviti, da študentje diplomirajo.
Študent prvega letnika medicine Marcel Primožič je okusil klasično študentsko življenje le pičla dva tedna. Kot pravi, ima po pet ali sedem ur predavanj in štiri ure vaj na dan. Prav vaje so najbolj problematične, zlasti iz anatomije, saj namesto da bi asistentka v tako imenovani secirnici na kadavru razlagala snov, denimo, kako so pripete mišice in kosti, razlaga snov s pomočjo izvlečkov v programu Power Point. Ali pa namesto da bi spoznaval živalsko celico pod mikroskopom, jo spoznava preko računalnika. Kljub vsemu ostaja optimist in upa, da se bodo fakultete čim prej odprle in da bo znova sedel v predavalnico in začel študirati tako, kot se šika.
Igra: včasih celo lažje, a obširnejše
"Tudi igre se da do neke mere učiti preko spleta," pa pravita profesorja Nataša Barbara Gračner in Matjaž Tribušon z Akademije za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT). Praktično izvajanje študijskega programa se je z gledališkega odra preneslo v domače okolje, kjer študentje preko videokonferenc vadijo gledališke tehnike, improvizacijo, interpretacijo, notranji monolog, z mentorjevo pomočjo urijo občutenja, ki naseljujejo notranjost lika, in uprizarjajo posamezne prizore. Študentje se morajo pri tem bolj kot na mizansceno osredotočiti na notranja psihološka stanja. Delo na daljavo je v tem smislu po njunem lažje, vendar obširnejše, manko telesnega stika pa ostaja v domišljijski sferi študentov igre. Okrnjeno ni niti izvajanje vaj za sproščanje in koncentracijo, saj jih lahko študentje izvajajo posamično, torej doma.
Sogovornika omenita še perečo problematiko, ki akademike in študente pesti. Prva je negotovost, ki jih omejuje pri načrtovanju umetniških aktivnosti, saj ne vedo, kdaj se bodo lahko vrnili v učilnice in kdaj začeli z delom v utečenih pogojih. Druga pa je zavedanje, "da smo po več kot 70 letih dobili nove prostore na Aškerčevi – funkcionalne za študij njihovih umetniških disciplin –, ki pa jih zaradi epidemioloških omejitev ne moremo uporabljati. Ocenjujemo, da je prostora in možnosti dovolj, da bi lahko pouk izvajali nemoteno in hkrati upoštevali vse epidemiološke omejitve. Žal nam je, da država ni predvidela takih izjem," zaključita profesorja.
Film in televizija: zaenkrat ni ovir
Pri študiju filma in televizije, tako pojasnjuje predstojnik oddelka za film in televizijo profesor Marko Naberšnik, je jesensko-zimski čas namenjen pripravi projektov, študenti torej pod mentorskim vodstvom pripravljajo scenarij. Pri čemer jih delo na daljavo ne ovira, nekaj omejitev imajo morda le z ogledom lokacij in z opravljanjem spremljajočih raziskav.
Z večjimi težavami so se študenti filma in televizije soočali v prvem valu, ki je potekal prav v času, ki je v študijskem programu namenjen snemanju projektov. Seveda na akademiji upajo, da se bodo epidemiološke razmere v državi do začetka snemalnih aktivnosti normalizirale in da bodo projekte izvedli v skladu z načrti. V nasprotnem primeru bodo ravnali podobno kot v prvem valu, ko so izvedbo projektov časovno zelo skrbno načrtovali in jih tudi vse uspešno realizirali.
Smo popolnoma v nenormalni situaciji
Bodoča igralka in režiser
Kako pa umetniški študij na svoji koži občutita študenta AGRFT? "Ker igra poteka preko računalniške kamere, je iz dramske postala bolj filmska," pa ilustrativno opiše študentka drugega letnika prvostopenjskega študijskega programa dramska igra Mina Švajger, ki prizna, da je pri izvajanju študija dramske igre na daljavo problematična odsotnost pravega stika s soigralcem in profesorji. "Preko ekranov se izgubi veliko informacij, ki so za nas pomembne, in se hitro tudi spregleda napake, ki kvarijo našo izvedbo. Odvzeta je energija, ki jo oddajamo oziroma sprejemamo in ki nas hrani. Igra preko zooma oziroma skypa ne more imeti enakega učinka kot igra v živo."
Bodoča igralka nadaljuje z nizanjem težav pri njenem študiju. Kot izpostavi, se te pojavljajo tudi pri drugih praktičnih predmetih, ne samo pri igri. Ples, petje, tehnika govora so med drugimi tisti predmeti, ki za korektno izvedbo in napredek potrebujejo stik v živo. "Potreben je tudi nevtralni prostor; oder oz. predavalnica, namenjena izražanju. Težje je zares prevzemati lastnosti nekoga drugega, če so okoli tebe vedno opomniki, da je to tvoja lastna soba. Težje je brez zadržkov izvajati vaje za govor ali petje, ker si podzavestno vedno pozoren na to, kaj si bodo mislili sostanovalci oz. sosedje."
Švajgerjeva še odgovori na vprašanje, kaj pogreša. "Pogrešam vse. Pogrešam sošolce, profesorje, hodnike akademije. Občutek skupnosti, občutke, ki jih lahko ustvarimo na odru, pozne vaje, utrujenost, ki ni posledica sevanja računalniškega ekrana. Najbolj pa stik in podporo, ki jo lahko dobiš od ljudi okoli sebe, ko nastopi težek dan in so oni edini, ki zares razumejo in ti lahko nudijo ramo."
Na umanjkanje živega stika opozori tudi Luka Marcen, študent prvega letnika magistrskega programa gledališka in radijska režija, ki pravi, da je tri svoje kolege, ki prihajajo iz različnih delov Evrope, do zdaj v živo srečal samo na sprejemnem izpitu, od takrat naprej pa se videvajo le skozi kvadrate zooma in skypa. Ob nastali situaciji se sprašuje: "Kdaj, kje in kako bomo lahko začeli s študiji in vajami za svoje magistrske projekte in koliko bodo zaznamovani s tako imenovano koronamizansceno? Pa tudi - kar je ves čas brez dvoma ključni del študija - kdaj bomo lahko spet šli v gledališče, tam gledali predstave in jih reflektirali?" A vse to ni odvisno le od študentov.
Preveč vprašanj
Luka Marcen podrobneje o študiju:
"V središču študija gledališke režije je in ostaja gledališka vaja, ki je srečanje, stik, dotik in odnos. Vse tisto, čemur se v letu 2020 najbolj izogibamo. V tem smislu je seveda jasno, da so časi, v katerih se trenutno nahajamo, močno vplivali na način in možnosti študija. Ko se je v začetku marca pandemija razširila tudi v Slovenijo, sem sam ravno začenjal s študijem druge diplomske uprizoritve, torej zadnjega projekta na prvi stopnji študija gledališče režije. Lahko rečemo, da smo bili s sošolci, študenti dramske igre, na nek način skoraj samostojni in smo se do neke mere znali organizirati. A vseeno: proces dela je bil prekinjen po nekaj vajah, ravno v trenutku, ko smo želeli študij iz bralnih vaj prenesti v prostor. Seveda najprej nismo imeli nobene prave alternative, kako nadaljevati. Kot vse, je tudi nas situacije popolnoma presenetila in nas ujela nepripravljene. Je gledališče mogoče delati in se zanj izobraževati kako drugače kot v živo? Sklep je bil, da študij produkcije na točki, na kateri smo, zamrznemo in se vrnemo v prostor takoj, ko se bomo lahko. Najprej smo bili pripravljeni na približno 14-dnevno prekinitev, ki bi jo vsi lahko produktivno izkoristili, da bi se teme, vprašanja, ideje, ki so se izpostavile v prvem delu študija, razvile, premislile. Na koncu je prekinitev trajala 75 dni in zahtevala številne nove premisleke tako v načinu dela, konceptualizaciji uprizoritve kot tudi razmisleku o samem študiju.
Spomladansko izolacijo smo torej izkoristili za pripravo, vseeno pa smo od sebe zahtevali in si želeli, da lahko projekt zaključimo v živo, na odru. To nam je uspelo in tako smo v izrazito skrajšanem času- v slabih treh tednih namesto v dobrih dveh mesecih- pripravili in uprizorili diplomsko uprizoritev. Osebno pa me situacija, v kateri smo v tem trenutku, navdaja z veliko večjo tesnobo, ker je nesigurnosti in vprašanj glede prihodnosti toliko, da jim kar ni videti konca."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
