Pred dobrimi petimi leti se je Nika Kovač na Irskem udeležila konference o referendumski kampanji za legalizacijo splava. Bila je zgolj ena od presenečenih tujcev in tujk, ki so tisti dan izvedeli, kako restriktivno omejitev splava ima Irska in da je v tem ena najstrožjih držav na svetu. Boj za pravico do izbire je tam težek in se vleče že od leta 1861. Od leta 1983 pa je v njihovi ustavi celo pisalo, da sta življenji zarodka in matere enakovredni. To, da se je veliko žensk konference udeležilo na skrivaj, in zgodbe, da ženske gredo v druge države splavit ali pa da se jih na tisoče odloči splav narediti doma, ob tem pa lahko utrpijo trajne poškodbe ali celo umrejo, so mlado antropologinjo tako pretresli, da je temu posvetila nekaj let svojega raziskovalnega dela. Leta 2018 so na Irskem na referendumu s 66,4 odstotka podpore izglasovali spremembo ustave in uzakonili možnost splava. Kmalu se je izkazalo, da nove pravice obstajajo le na papirju in da v praksi mnogim niso dostopne.
Kaj se zgodi, ko se ženska odloči splaviti
Kakšen je odnos do splava v Sloveniji, državi, ki ima svobodno odločanje o rojstvu otrok vpisano v ustavi, iz katere izhaja zakonodaja, je zanimalo sociologinjo in antropologinjo Niko Kovač, ki se je odločila o tem pisati, in še, zakaj je tako zelo treba govoriti o pravici do svobodnega odločanja o rojstvu otrok.
"Ko sem pri nas začela raziskovati to področje, sem pozvala ženske, ki imajo izkušnjo s splavom, če bi bile pripravljene deliti svojo zgodbo. In ob tem sta se mi ločeno javili tudi dekleti, sicer prijateljici, ki ena za drugo nista vedeli. Imeli sta splav in obe sta ena drugi to prikrili, celo lagali, da sta imeli neke druge zdravstvene posege oziroma težave." Tako je Kovačeva, ki se družbeno angažirano ukvarja z vprašanji družbenega spola in socialnih krivic, ob tem tudi vodi Inštitut 8. marec in je pobudnica kampanje #jaztudi v Sloveniji, ugotovila, da je tudi v naši družbi to še vedno velik tabu. Nekaj, o čemer ne govorimo niti z najbližjimi, in nekaj, kar ogromno žensk spravlja v hudo osebno stisko, o kateri molčijo.
Konec leta je tako pri založbi Aristej izšla knjiga Moja odločitev, v katero je avtorica vključila pravne ureditve glede odločanja o rojstvu otrok v Sloveniji, pričevanja žensk, ki so splavile, spregovori pa tudi o predsodkih.
"Lahko bi rekli, da je pri nas čisto posebno stanje, recimo nasprotno, kot sem ga takrat doživela na Irskem. Imamo ustavo, po kateri je splav ženskam dostopen oziroma omogočen brez pritiskov, a ker sem antropologinja, vem, da resnično situacijo lahko prepoznaš le tako, da poslušaš ljudi, njihove zgodbe. Tako sem jih začela nabirati, ugotavljati, ali so ženske, ki so se odločile za prekinitev nosečnosti, občutile pritisk ali bile deležne kakršnihkoli prepričevanj." Zanimalo jo je, kaj se v Sloveniji zgodi v trenutku, ko se ženska odloči, da bo splavila. In splav je jemala kot ustavno pravico. To je bila pot, ki je Niko Kovač peljala do magisterija, a zgodba se je nadaljevala v takšnem obsegu, da je nastala knjiga. Z njo želi razbiti molk in ponuditi prostor, kjer so zbrane in spravljene vse informacije, ki jih mnoge ženske potrebujejo.
Sprejetje pravnega akta še ni končna zmaga
Na predstavitvi knjige Moja odločitev je sodelovala tudi Petra Meterc, prevajalka in nagrajena kritičarka, ki je spregovorila o politiki in s tem povezani situaciji glede dostopnosti splava na Poljskem. Tudi ona je prepričana, da je o tem treba nujno glasno govoriti. "To je tema, o kateri se spregovori le v izjemno intimnih okoljih, sicer pa zelo redko. Živimo v času, ko se celo pretvarjamo, da so nam neke pravice izborjene, a jih lahko zelo hitro tudi izgubimo.
Ozavestiti moramo, kaj imamo, in ob tem tudi izražati podporo ženskam v državah, ki teh pravic nimajo oziroma jih vedno bolj izgubljajo." Meterčeva je opomnila na preteklo leto, ko so številne vlade v luči epidemije izkoristile okoliščine za nadvlado nad ženskimi telesi, takšno nasilje se je tudi simbolno kazalo v različnih prepovedih. Spomnila je, da so lani v ZDA v številnih zasebnih klinikah splav prepovedali in ga označili za nenujno zdravstveno storitev, podobno je bilo v Rusiji. Na Poljskem pa so v tem obdobju zakonodajo še bolj zaostrili.
V pogovoru je sodelovala tudi pravnica Kristina Krajnc, ki je poznavalka pravne ureditve te tematike v Latinski Ameriki, podrobneje v Argentini, kjer so umetno prekinitev nosečnosti po desetletjih boja legalizirali šele lani. Krajnčeva je opozorila tudi na veliko razliko med uzakonitvijo neke pravice, legalizacijo in njenim uresničevanjem, saj recimo že v Italiji obstajajo regije, kjer zdravstveno osebje uveljavlja ugovor vesti in splava ne želi izvesti. "Pri uresničevanju neke pravice, kot je pravica do splava, morata biti zagotovljeni tudi zdravstvena in socialna infrastruktura, in se je treba zavedati, da sprejetje pravnega akta še ni končna zmaga."
Avtorica nove družbeno angažirane knjige poudarja: "Ne gre ne za navodilo ne za smernico. Ponuja se zgolj možnost, o kateri se odloča vsaka ženska sama. Gre za odprt prostor, kjer se lahko ženska svobodno odloči in na koncu reče: To je bila moja odločitev."
