Ukrepi za zajezitev epidemije: Tako se ne dela

Do tega tedna so tisti bolj optimistično naravnani še lahko verjeli, da ima vlada - ob manjših ali večjih spodrsljajih - načrt, kako zajeziti epidemijo. Zdaj bodo morali tudi ti priznati, da ni tako. Še več, zdi se, da so odločevalci zapadli v popoln kaos. Špekulacijo, ali je takšno početje predsednika vlade premišljeno in načrtovano, raje pustimo ob strani, saj zanesljivega odgovora ne moremo najti. Lahko pa si vsak ustvari svoje mnenje.

Zakaj so potrebne maratonske večerne nedeljske seje vlade, po katerih dobimo tako nedomišljene, nelogične (in protiustavne?) odločitve, kot je pogojevanje prehodov mej med občinami z naloženo aplikacijo Ostani zdrav, čeprav je njena uporaba v osnovi prostovoljna in jo uporablja zgolj malo ljudi, pa še pametnih telefonov nimajo vsi?

Zakaj se minister za zdravje obnaša, kot da ni pristojen za zadeve, ki se tičejo zdravstva? Sproščanje ukrepov je Tomaža Gantarja menda presenetilo (torej je šla odločitev mimo njega?!), odstopiti pa kljub temu za zdaj ne namerava. Poslanci njegove stranke so ob tem tako zelo zadovoljni z delom koalicije, da nikakor ne želijo podpreti nezaupnice vladi, saj se menda njihov program dobro uresničuje. Pa čeprav na drugi strani zaradi covida-19 vsak dan umre nesprejemljivo veliko starostnikov, torej prav tistih, katerih interese naj bi poslanci v parlamentu zastopali.

Ljudje medtem vedno težje sledijo množici ukrepov, ki se dnevno spreminjajo, dopolnjujejo, preklicujejo, zaostrujejo in sproščajo. Kako na avtobus? Kako v drugo občino k zdravniku? Kako dolgo se bodo otroci šolali od doma? Kdaj bo lahko šla k pouku prva triada, kdaj ostali? Se bomo za božične praznike lahko družili ali bo popolni lockdown? Včeraj je bil šal okoli ust in nosa dovoljen, danes ni več. Po novem celo maske na prostem ne bodo obvezne. In ne nazadnje, zakaj je tako nujno, da se še pred šolami odprejo avtopralnice in kemične čistilnice?! Ukrepi na pamet in počez, deloma pa tudi v skladu z lobističnimi interesi.

Novinarji mrzlično iščemo odgovore, zastavljamo vprašanja, na katera dobivamo takšne in drugačne odgovore, če jih sploh dobimo. Rišemo tabele, poskušamo prikazati ljudem čim bolj nazorno, kakšni so zadnji predpisi, barvamo številke s črno, rumeno, oranžno, zeleno barvo in napovedujemo, kdaj se bo kakšna omejitev sprostila. Zgolj do naslednje seje vlade, ko je spet vse drugače. Do naslednje serije tvitov predsednika vlade. Zakaj ministrski zbor omogoča to težko dojemljivo igračkanje z usodami ljudi?

Smo v izrednih razmerah, a nismo v vojni. Čas bi bil, da se pristojni nehajo tako obnašati. Ne potrebujemo nočnih nedeljskih sej, trdimo, da ne potrebujemo sprememb "strategije" vsakih nekaj dni. Ljudje si zaslužimo predvidljivo, strpno in razumljivo komuniciranje. Ne potrebujemo twitter dekretov, ampak domišljene ukrepe, ki bodo prepričljivo predstavljeni in utemeljeni. Do takrat bo kazanje s prstom na ljudi, ki da se ne držijo ukrepov, neupravičeno in celo žaljivo. Kot pravijo - tisti, ki s prstom kaže na drugega, s štirimi prsti kaže na sebe.