Elizabeta Planinšič
Upravno sodišče je, so sporočili iz vrhovnega sodišča, nedavno odločilo, da morajo biti pri izdaji odločb o karanteni odločilna dejstva, na podlagi katerih je kasneje ta izdana, navedena že v predlogu za izdajo odločbe. Če posameznik uveljavlja katero izmed izjem iz odloka, mora organ dejstva presojati in jih ustrezno obrazložiti, še posebej, če šteje, da posameznik ne sodi pod izjeme, ki jih določa odlok o odrejanju in izvajanju ukrepov za preprečitev širjenja koronavirusa na meji.
Odločitev upravnega sodišča se nanaša na upravni spor zaradi ukrepa odrejene karantene, ki jo je tožnik prejel s strani ministrstva za zdravje in je del ukrepov za preprečitev oziroma zamejitev prenosa okužbe s koronavirusom. Sodišče je tožbi ugodilo, odločbo odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek.
Upravno sodišče je obrazložilo, da ima na podlagi slovenske ustave vsakdo pravico, da se prosto giblje in izbira prebivališče, da zapusti državo in se vanjo kadarkoli vrne, pri čemer se sme ta pravica omejiti z zakonom, če je to potrebno, da bi se preprečilo širjenje nalezljivih bolezni. Tovrsten poseg pa mora biti ustrezno obrazložen na način, da je razloge, ki so organ vodili pri odločanju, mogoče preveriti in tudi preizkusiti. To pomeni, da ima država pravico, iz razloga javnega interesa, ukrep karantene opredeliti kot pomembnejšega od pravice do svobode gibanja posameznika, vendar mora to storiti na predpisan način, z ustrezno obrazložitvijo izdane odločbe ter dejstvi in dokazi, ki utemeljujejo izdajo ukrepa in opravičujejo omejitev ustavno varovanih pravic ter so nujni za poseg v tovrstno pravico, z namenom preprečitve širjenja nalezljive bolezni. Pri tem mora med izrečenim ukrepom in javnim interesom obstajati ustrezna sorazmernost ukrepa.
V konkretni zadevi je sodišče ugotovilo, da ne iz izreka in ne iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, iz katere države je vstopil tožnik na območje Republike Slovenije in ura vstopa, kakor tudi ne, na kateri seznam je uvrščena država in iz katerih razlogov je tožniku odrejena karantena. Zgolj navedba predpisov in splošna navedba o razglasitvi pandemije s strani Svetovne zdravstvene organizacije ne zadostuje, saj ne vsebuje obrazložitve glede konkretnega posameznika, ki je obravnavan in je brez zakonskih določil, ki bi stranki omogočile pravico do obrambe, sodišču pa kontrolo, ali je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno in ali je bil glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljen materialni predpis. V primeru odsotnosti obrazložitve in navedbe dejstev in dokazov, ki utemeljujejo izdajo odločbe, stranka v postopku nima možnosti podati izjave o upoštevanih dejstvih in tudi ni seznanjena z razlogi, zaradi katerih se je pristojni organ odločil, da karantensko odločbo izda.
Zaradi morebitnega nadaljevanja postopka in drugih istovrstnih postopkov sodišče pripominja, da mora organ, če posameznik uveljavlja katero izmed izjem iz odloka, takšna dejstva presojati in jih ustrezno obrazložiti, še posebej, če šteje, da posameznik ne sodi pod izjeme.
Sodišče nadalje pripominja, da glede na to, da karanteno, na podlagi predloga Inštituta za varovanje zdravja Republike Slovenije, odredi minister za zdravje po tem, ko policist na mejnem prehodu ob vstopu posameznika v Republiko Slovenijo vzame podatke in jih posreduje predstavnikom ministrstva za zdravje, morajo biti odločilna dejstva, na podlagi katerih je kasneje izdana odločba o karanteni, zavedena že v predlogu za izdajo odločbe.
