Dr. Marko Dobrilovič je asistent na Oddelku za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, avtor številnih krajinskih načrtov ter znanstvenih člankov o estetskem urejanju in ozelenitvi krajine. Krajinski arhitekt verjame, da bi Slovenci morali spremeniti vrednote in zavedanje, saj je naša krajina potencial v doživljajskem, ekološkem in ekonomskem smislu. »Slovenci smo bogati, bodimo še pametni«, odgovarja na vprašanje, ali Slovenci kot uporabniki prostora ohranjamo prostorsko identiteto.
Krajinska arhitektura mora upoštevati sociološki vidik, biotsko raznovrstnost, naravne danosti, zgodovino, trajnostne vidike gradnje in urejanja, krajinski arhitekti morajo imeti na prostor celovit pogled. Sodobni krajinski projekti morajo biti tudi dovolj trajnostno naravnani in krajinarji si morajo prizadevati za trajnostno načrtovanje ter rabo mestne in nemestne krajine. »Mi, domači krajinski arhitekti, smo med prvimi opozorili na sistemski vidik načrtovanja zelenih površin in ga razvili,« mi Marko Dobrilovič odgovori na vprašanje o trajnostno naravnanih krajinskih arhitektih pri nas.
»Razmisleki o trajnostno naravnanem sistemu zelenih površin Ljubljane segajo v leto 1994, ko je Oddelek za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete izdelal projekt zelenega sistema Ljubljane, ki ga MOL v določenih delih tudi izvaja.«
Pojasnjuje, da je tovrstno načrtovanje najprej analiza, nato načrtovanje, ohranjanje potenciala za prihodnje ozelenitve, da bodo tudi v prihodnje zelene površine povezane med seboj in z naravnim zaledjem mesta. »To omogoča pretok živih organizmov, vpliva na pretok zračnih mas, torej ohlaja mestna središča, izboljšuje mikroklimatske razmere, kakovost zraka, zagotavlja boljšo razporeditev padavinske vode in varovanje vodotokov. Zelo pomembna je tudi sociološka funkcija zelenega sistema, saj zadovoljuje potrebe po rekreaciji, stiku z naravo, mobilnosti, predvsem pa poveča dostopnost do zelenih površin za vse uporabnike.«
Skrb za krajino je skrb za ohranjanje naravnih virov
Narava in kulturna krajina podeželja sta nosilki nacionalne prostorske identitete. Dobrilovič je prepričan, da je slikovita zgradba s še vedno prepoznavnimi krajinskimi vzorci vrednota, za katero se je vredno boriti. In zato je krajinska arhitektura že v svojem bistvu trajnostna.
»Načela ohranjanja, varovanja in vzdržnega razvoja so vgrajena v metodo dela vsakega iskrenega krajinskega arhitekta. Skrb za krajino je skrb za ohranjanje naravnih virov, načrtovanje različnih rab prostora v duhu skladnosti in zmanjševanju negativnih vplivov na okolje.«
Po mnenju krajinskega arhitekta problem ni v nepoznavanju metod dela in orodij za trajnostno načrtovanje, bolj v politiki izločanja stroke iz procesov odločanja.
»Dokumenti, ki so jih pripravljali krajinski arhitekti (planerji), niso več obvezni za investitorje, pogosto so v novih načrtovalskih praksah ovira investitorjem.« Pa vendar so posledice podnebnih sprememb več kot očitne in treba bi se jim bilo prilagoditi z orodji krajinskega načrtovanja. »Podnebne spremembe so bile pred industrializacijo rezultat naravnih dejavnikov, danes pa jih v veliki meri povzroča človek. Zato je pomembno prevzeti odgovornost! Ne samo, da si prizadevamo za kakovostno bivalno okolje, pomembno je graditi mesta, ki bodo omejevala emisije ogljika in vzdržno ravnala z naravnimi viri, med katere sodijo tudi zelenje, meteorna voda …«
“Divji kostanj se umika iz parkov zaradi okužbe s škodljivimi organizmi, ki še izdatneje napadajo od suše prizadeta drevesa.”
Po navedbah asistenta Dobriloviča bo največji pospeševalec globalnega segrevanja v prihodnjih desetletjih urbanizacija in predvideva se, da bo do leta 2050 v mestih živelo kar 70 odstotkov svetovnega prebivalstva. »Zgradbe, grajene na klasičen način, po nekaterih izračunih prispevajo 40 odstotkov emisij, zato so pomembni blažilci podnebnih sprememb zagotovo zelene mestne površine. A naj poudarim, da ni pomemben samo njihov obseg, temveč tudi njihova povezanost in notranja struktura,« opozarja Dobrilovič.
»Za investitorje so zelene površine ekonomsko nezanimive in se umikajo pozidavi. Mesta tako nepovratno izgubljajo potenciale za ozelenitev. Ljubljanski BTC je zato postal veliko toplotno jedro zaradi pregretih površin stavb, tlakovanih površin in pločevine, poleg tega ob vsakih padavinah padavinska voda odteče v kanale in obremenjuje mestno kanalizacijo. Ob dobro načrtovani praksi bi s to vodo lahko namakali drevorede, zelene fasade in drugo zelenje v BTC-ju, ustvarjali vodne motive in ublažili temperaturne ekstreme,« pripomni Dobrilovič.
Po njegovo bi tudi parki na obrobju mesta dosegli svoj namen, če bi bili tematsko obarvani, kot so rekreacijska pot ob Savi, mestna plaža, Pot spominov in tovarištva, ki obdaja Ljubljano.
Ekološki pomen mestnih parkov
V zadnjih desetletjih so se zaradi vseh podnebnih sprememb spremenili tudi številni evropski mestni parki in drevoredi.
»Mestni parki od nekdaj omogočajo umik, sprostitev, druženje, stik z naravo in uživanje v lepem. Z zgodovino so se vloge različno izpostavljale. V srednjem veku so bili to varnost, pridelava hrane, zelišč ali preprosto užitek. V renesansi užitek ob opazovanju vodnih iger, skulptur, zelenih dvoran, v baroku je izstopala reprezentančna funkcija, v angleškem krajinskem slogu pa je v ospredje prišla ideja demokratične družbe, razvoj meščanstva je prispeval k izgradnji številnih mestnih parkov, urejenih z namenom druženja, torej s sociološko vlogo.«
Dobrilovič opaža, da je danes poleg sociološke vloge vedno bolj v ospredju tudi ekološka. »Antropocentričnost se počasi umika, v ospredje prihajajo parki, prijazni pticam, metuljem, čebelam, žužkom, dvoživkam. Tu pa nastane problem razmejitve interesov narave in človeka. Park je kulturni prostor, grajen iz naravnih prvin, in je del človekovega bivalnega okolja, oblikovan z namenom zadovoljevanja potreb uporabnikov, torej človeka. Seveda sta pomembna biotska pestrost in sobivanje vseh deležnikov, pa vendar ne smemo zamegliti njegove kulturološke vloge.« Tudi samo rastje v parku se je spremenilo, in to ne načrtno. »Klimatske spremembe se že odražajo v spreminjanju botaničnega sestava nasadov. V osrednji Sloveniji rastejo vrste, ki so bile prej značilne za Primorje, Kras.« Ko ga povprašam, ali bo sedaj ginko izpodrinil divji kostanji, spomni še na ostale težave zaradi drugačne klime.
»Divji kostanj se umika iz parkov zaradi okužbe s škodljivimi organizmi, ki še izdatneje napadajo od suše prizadeta drevesa. Dvig temperature namreč povzroča širjenje območja določenih škodljivcev, denimo tropskih, ki, ker v novi domovini (še) nimajo naravnih sovražnikov, uničujejo večje rastlinske populacije.«
“Za investitorje so zelene površine ekonomsko nezanimive in se umikajo pozidavi. Mesta tako nepovratno izgubljajo potenciale za ozelenitev.”
