Vanessa Čokl
" ... iz največje teme in smrti je vstalo novo Življenje ... Tako bomo z zaupanjem, da Bog vodi pota zgodovine, pričakali tudi zadnjo veliko noč, ko bo vse stvarstvo poveličano in bo Bog vse v vsem," je bil sporočil v velikonočni poslanici leta 2007, takrat na sredini svojega ne več kot petletnega nadškofovanja. Na velikonočno soboto 2020 je upokojeni ljubljanski nadškof in metropolit Alojz Uran umrl, po dolgih tednih v bolnišnici, po težkih operacijah in dodatnih komplikacijah. "Ali bo zmagala medicina ali pa je to zaključek, ali bom našel pot čez?" To ga je, tudi srčnega bolnika, prešinilo, ko je pred leti bil na nitki, je pripovedoval v TV-intervjuju po vrnitvi iz tržaškega izgnanstva pred pol desetletja: "Vsak zaključek je tudi začetek. Vice pa so velika pripravljalnica za večnost."
Srce je zmeraj omenjal. "Treba je imeti srce." In greh in grešnost: "Vsi smo zaznamovani z nepopolnostjo, grešnostjo." Od sedmih smrtnih grehov "je napuh najhujši, ko hoče človek prevzeti funkcijo Boga". Kakšen greh je strah? "Strah naredi človeka negotovega, odvisnega, z njim se potem da manipulirati." Še nikoli v zgodovini ni bil človek tako prestrašen kot danes, je rekel na TV (Od blizu) po tistem, ko so ga rimske cerkvene oblasti, in slovenske, vrnile po nekaj letih v vidnost po ekspresni zamenjavi leta 2009.
Urana so poznali, bil je njihov, "baza" ga je imela rada in Uranu je bilo mar za "božje ljudstvo", na poti, na katero je bil kot posrednik med Bogom in človekom poklican
