Od Beograda do Ljubljane jo je vodila poklicna pot, na začetku vsega pa Slovenska Bistrica, kjer je bila rojena in kjer je tudi njen poslednji kraj. Štajerske korenine so jo zaznamovale. Kot mlado dekle se je srečala s težavami otrok, mladostnikov in mater, v tedaj razrušeni domovini. Bila je učiteljica v Slovenski Bistrici, v Hraščah in Postojni. Bila je duša Zveze prijateljev mladine v začetku šestdesetih, nato pa v Ljubljani v Republiškem sekretariatu za zdravstveno in socialno varstvo. Vmes je doštudirala sociologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih jo najdemo v slovenski vladi, nato pa sledi prvi in zadnji poskus v klasični diplomaciji, mesto ministrice - svetnice na veleposlaništvu tedanje skupne domovine, na Dunaju, njeno področje so bili delavci migranti. Sledi bogata kariera v Beogradu, bila je celo ministrica za zdravstvo na zvezni ravni, članica Zveznega izvršnega sveta ... Po povratku v Slovenijo je bila predsednica Koordinacijskega odbora za zdomce v SZDL, a morala znova v Beograd kot poslanka v Zvezni zbor in predsednica Odbora za zdravstveno in socialno politiko, kjer jo je odlikovalo sodelovanje z mednarodnimi človekoljubnimi združenji in organizacijami. Svoje poslanstvo in izkušnje je delila v predsedniški vlogi Društva za cerebralno paralizo Ljubljana, potem Zveze društev za cerebralno paralizo Slovenije - Sonček, Socialne zbornice Slovenije in v Društvu Unicef Slovenija.
Leta 1993 je bila po dolgotrajnih in poglobljenih pripravah izvoljena za predsednico Socialne zbornice Slovenije, ki jo je vodila do leta 2002. Socialno varstvo je postalo avtonomno in samostojno področje družbenega sistema v novi samostojni Republiki Sloveniji, Socialna zbornica Slovenije pa njen osrednji strokovni temelj. Zakonsko opredeljeno nalogo skrbi za povezanost, razvoj in strokovni dvig socialnega varstva je Zori Tomič v skoraj desetletnem vodenju uspelo prevesti v temeljno poslanstvo in razvejan sistem strokovnih nalog, ki jih področje dotlej še ni poznalo. Njeno poglobljeno sociološko znanje, širok krog sogovornikov različnih strok ter njene izkušnje in diplomatske veščine v pogajanjih ter zahtevah so zbornici omogočili njen obstoj in razvoj.
Spomnim se daljnega leta 2004 in odmevnega posveta, ki sta ga pripravila Socialna zbornica Slovenije in Unicef Slovenija, z naslovom Kaj lahko še storimo v socialnem varstvu, da bo Slovenija po meri otrok. Bil je pomemben premik od obravnave otroka kot objekta zaščite, nevednega in nekompetentnega, k otroku, ki je avtonomen subjekt z vsemi pravicami. Zora Tomič je tedaj spomnila na potrebo po imenovanju posebnega varuha otrokovih pravic in po neodvisni instituciji, ki bi zbirala podatke, ocenjevala položaj otrok in kompetentno dajala pobude.
Bila je med ustanovitelji Društva Unicef Slovenija, članica izvršnega odbora in v novem tisočletju predsednica društva. Pri zahtevah za uresničevanje otrokovih pravic gre za mnogo več kot le za otroke, je zmeraj poudarjala, gre za prihodnost, za dolgoročno naložbo v človeka in celotno družbo.
Bila je častna članica Zveze Sonček in njena dolgoletna predsednica v obdobju, ko je ta organizacija uspešno uveljavljala svojo prepoznavnost v slovenski družbi in se pospešeno razvijala kot vse bolj pomembna izvajalka socialnovarstvenih programov in storitev. Za dolgoletne zasluge na področju socialnega in invalidskega varstva ter za prispevek v dobro invalidom Slovenije, posebej tistim s cerebralno paralizo, je 1998. prejela častni znak svobode Republike Slovenije. Bila je tudi častna članica Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije, članica Projektnega sveta Zveze delovnih invalidov Slovenije Občine po meri invalidov.
Njeni tehtni, markantni javni nastopi in javne diskusije so bili razpoznavno znamenje njene svojske osebnosti. Pogrešali jo bomo. Gospo, tovarišico Zoro. Znala je biti oboje, dostojanstveno in samozavestno.
