Pri delu srečujem veliko svojemu poklicu predanih učiteljic in učiteljev, ki so zavezani dobremu pedagoškemu delu. Včasih od takšnih zavzetih učiteljev, ki si pri svojem delu stalno prizadevajo izboljševati svojo prakso, potem kdaj poslušam na primer, da svoje poučevanje prilagajajo temu, ali je učenec vidni, slušni ali kinestetični tip, ali pa recimo, da so za učence pripravili vprašalnik, ki jim omogoča oceno njihovega učnega stila. Takrat bi najraje na ves glas kričala: "Učni slogi so mit! Ne nasedajte mu. Svojo dragoceno energijo in čas, ki ju namenjate prilagajanju razlikam med učenci, raje namenite pristopom, ki zares delujejo!"
Globoko vcepljena teza. In Balašević
Včasih to v nekoliko omiljeni obliki tudi zares povem: da ni empiričnih dokazov o tem, da je prilagajanje poučevanja domnevnemu učnemu slogu učenca kakorkoli učinkovito. S tem kdaj pa kdaj sprožim blag kognitivni konflikt, večinoma pa ne. Kako bi ga tudi, ko pa moja pripomba trči ob prepričanja, ki so v procesu socializacije v poklic učitelja ponotranjena kot neizpodbitna dejstva. Kako tudi ne bi bila, ko pa so se učitelji o konceptu učnih slogov učili na fakulteti, večkrat, pri različnih predmetih in profesorjih. Ko je delitev na vidni, slušni in kinestetični slog celo v srednješolskem učbeniku za psihologijo. Tudi sama sem v svojih učiteljskih začetkih učne sloge kot dejavnik razlik v učenju omenjala bodočim učiteljem razrednega pouka – dokler nisem naletela na vse več virov, ki jasno in argumentirano problematizirajo veljavnost te delitve.
Zlahka lahko torej razumem vcepljenost te teze, po kateri se učenci razlikujejo glede na to, ali informacije učinkoviteje procesirajo na vidni, slušni ali kinestetični način, v miselnost učiteljev. In se mi ob tem kot pokvarjena plošča suče Balaševićeva "Krivi smo mi" - teza o tej delitvi namreč prihaja iz akademskih krogov. A kot na drugih znanstvenih področjih tudi na področju izobraževalnih znanosti in pedagoške psihologije sodobnejše, bolj kakovostne raziskave vodijo v veljavnejša spoznanja o procesu učenja, ta pa v nekaterih vidikih niso skladna s tezami, ki so pred tem v pedagoški znanosti in stroki veljale za povsem utemeljene. V nadaljevanju tega prispevka bom poskušala jedrnato utemeljiti, zakaj se delitev na vidni, slušni in kinestetični slog ne kaže kot veljavna in zakaj je pedagoška prizadevanja bolj kot v prilagajanje poučevanja učenčevemu prevladujočemu načinu sprejemanja informacij smiselno usmerjati v kakšne druge vidike prilagajanja razlikam med učenci.
Raziskave teze ne potrjujejo
Predpostavka v ozadju modela učnih slogov je, da se ljudje neodvisno od razlik v sposobnostih razlikujemo tudi v načinu, kako pristopamo k učnim nalogam. Koncept učnih slogov se je kljub odsotnosti empiričnih dokazov o veljavnosti takšnega pojmovanja razširil in populariziral v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Izmed številnih različnih delitev učnih slogov je najbolj razširjena delitev na vidnega, slušnega/avditivnega in kinestetičnega (t. i. VAK-model). Iz tega modela je izšlo veliko število samoocenjevalnih vprašalnikov, ki naj bi omogočali samooceno prevladujočega učnega sloga. Iz modela učnih slogov so se razvila priporočila za učitelje, da je treba način poučevanja prilagajati tako, da nagovorimo raznolikost učencev v njihovih preferencah sprejemanja in obdelovanja informacij.
Vendar pa raziskave ne potrjujejo niti veljavnosti delitve učencev glede na različne učne sloge niti hipoteze, da prilagajanje poučevanja učnemu slogu učencev izboljša njihovo učenje. Če bi to držalo, bi se torej domnevno slušni tipi bolje učili v pogoju, ko učne vsebine slišijo, in manj učinkovito, ko te iste informacije preberejo. Obratno pa naj bi torej veljalo za učence, ki pripadajo domnevnemu vidnemu učnemu tipu. Vendar pa raziskave tega ne potrjujejo. Pravzaprav kažejo, da se prav vsi – neodvisno od učnega sloga, ki si ga pripišemo – najbolje učimo, če informacije hkrati vidimo in slišimo.
Neutemeljeno predalčkanje učencev
Že desetletja strokovnjaki po svetu opozarjajo, da je teza o učnih slogih napačna in potencialno škodljiva, saj usmerja prizadevanja učiteljev v vidike, ki niso učinkoviti, obenem pa vodi v neutemeljeno etiketiranje oziroma "predalčkanje" učencev. Instrumenti za merjenje učnih slogov so neveljavni; preference, ki jih posameznik izrazi v takšnem vprašalniku, se praviloma ne odražajo v njegovem dejanskem načinu učenja. Prav tako ni nikakršnih raziskovalnih dokazov, da bi ujemanje med učnim slogom učitelja in učenca vodilo v bolj učinkovito poučevanje.
Kljub temu da je vse, o čemer pišem v tem članku, zelo preprosto dostopno učiteljem in izobraževalcem učiteljev (dobro je na primer povzeto celo na Wikipedii – torej res ne zahteva poglobljenega brskanja po znanstvenih virih), je mit o učnih slogih presenetljivo prisoten tako v praksi kakor še vedno celo v raznih izobraževanjih za učitelje pri nas in tudi v tujini. Tudi splet je poln samoocenjevalnih vprašalnikov – pogosto tudi plačljivih – ki naj bi omogočali oceno lastnega sloga. In mnogi dobri in dobronamerni učitelji in učiteljice si prizadevajo spoznati učni slog svojih učencev in temu prilagoditi poučevanje.
Raziskave kažejo, da se prav vsi – neodvisno od učnega sloga, ki si ga pripišemo – najbolje učimo, če informacije hkrati vidimo in slišimo.
Nevarnost za nereflektirano, "obrtniško" poučevanje
Zakaj se tega mita tako močno oklepamo? Del odgovora je najbrž tudi v tem, da imamo ljudje radi preproste razlage. Naš um rad predalčka in ideja, da je mogoče k raznolikosti v razredu pristopati na način, da učence razdelimo v tri tipe, ki jih potem različno poučujemo, se zdi intuitivno privlačna. Tezo o učnih slogih lahko zgodovinsko gledano razumemo kot poskus naslavljanja raznolikosti pri poučevanju – kot model, kako to raznolikost upoštevati pri poučevanju. Vendar pa danes vemo, da je zgodba mnogo kompleksnejša. Sodobna psihološka spoznanja v ničemer ne potrjujejo teze, da je učence v razredu ali študente v letniku glede na njihove kognitivne, motivacijske ali čustvene značilnosti mogoče razdeliti v različne tipe, ki jih je potem smiselno poučevati na določen način. Takšno pojmovanje je pretirano poenostavljeno in nefunkcionalno, saj daje lažen občutek, da učence potem, ko smo jih umestili v določeno kategorijo, poznamo in "vemo, kako je treba z njimi". To pa predstavlja nevarnost za nereflektirano, "obrtniško" poučevanje, ki ni prilagojeno dejanskim značilnostim ciljne skupine učencev. Učenja svojih učencev ne spoznamo enkrat za vselej, še posebej ne z vprašljivo veljavnim samoocenjevalnim vprašalnikom, ki meri kvečjemu preference. Da bi podprli kakovostno učenje, si je treba stalno prizadevati razumeti učenje s perspektive učenca – torej stalno preizkušati in preverjati, kakšne učinke ima naše poučevanje na njihov proces učenja. Predalčkanje učencev v različne tipe nas lahko pri tem kvečjemu ovira – kajti ko nekoga damo v predalček, tega ne preizprašujemo več. Učitelj pa si mora prizadevati "predalčke" v glavi ohranjati odprte; prizadevati si mora biti reflektiven raziskovalec sebe, svojih učencev in svojega poučevanja na način, da ozavešča svoje hitre razlage ter jih obravnava kot domneve, ki jih je treba preveriti, in ne kot zakoličena dejstva.
Prilagajanje zmožnostim
Je torej koncept učnih slogov za v staro šaro? Da in ne. Da, če ga razumemo rigidno in ga uporabljamo za popreproščeno predalčkanje učencev. Da, če smo prepričani, da smo s tem, da smo učencem omogočili samodiagnosticiranje učnega sloga, opravili svoje, kar se tiče podpore učencem pri učenju učenja. Da, če svoja prizadevanja, da bi pri poučevanju upoštevali razlike med učenci, vlagamo v načrtovanje, kako podpreti posamezne "učne tipe".
Ne, če ga vzamemo kot opomnik, da moramo biti kot učitelji občutljivi za individualne razlike med učenci in da pristop "za vse enako" ni pravičen in vključujoč. Če svoje poučevanje, kolikor je mogoče, prilagajamo trenutnim zmožnostim in znanju posameznih učencev, če poskušamo njihovo učenje podpreti s pristnimi in konstruktivnimi povratnimi informacijami in če se zavedamo, da smo kot učitelji odgovorni tudi podpreti učence, da bodo znali usmerjati svoje učenje. Tudi tako, da jim pokažemo in skupaj z njimi urimo različne strategije ter se z njimi pogovarjamo o tem, kako jih uporabiti za različne vrste gradiv.
* Besedilo predstavlja krajšo različico članka, ki je bil objavljen v zadnji številki revije Vzgoja in izobraževanje.
