Vladajoči smejo. Tudi nekaznovano preganjati druge

Dokler ni javnost izvedela, da je Kopriva v resnici Alenka Jeraj, se je vedno bolj pogosto pojavljala na javni TV. Tam je poljudno in poljubno širila program in ideologijo SDS. In svoje zanimive teze. Ena od njih je bila ta, da se je sovražni govor močno razširil v parlamentu, odkar je v parlamentu Levica.

Ta teza je po njenem — če je to sploh njeno mnenje, ker morda samo kot govorilo velikega vodje izpolnjuje njegova naročila —  izvor vsega zla.

Stvarna evidenca sicer kaže, da ni tako. Človek se sicer ne more vedno strinjati s tem, kar govori Levica. Toda če pogledamo na Twitter, postane jasno, da so zmagovalci pisanja sporočil, ki sodijo pod oznako “sovražni govor”, prav člani SDS. Pa seveda njihovi podporniki in sledilci in drugi predstavniki in podporniki slovenske desnice.

Virtualna resničnost je pač taka. Sam notranji minister Hojs sicer trdi, da se vlada in njeni podporniki poslužujejo te virtualne resničnosti zato, ker so vsi mediji v nevirtualnem, torej v dejanskem svetu nastrojeni proti vladi. In zato naša uboga vlada ne more plasirati svojih sporočil. Svojih pogledov. In svojih razumevanj.

Uboga vlada!

Uboga vlada! Skoraj bi se mi zasmilila. Če seveda ne bi vsaj nekoliko sledila medijem. Jih brala. Gledala. In poslušala. Zato vem, da slika, ki jo poskuša prodati vlada, ni točna. Prej nasprotno. Kar pa vlade ne ovira, da svojo Kalimero držo plasira vedno in povsod, ko je mogoče.

Pred dnevi smo gledali, kako je to poskušal realizirati predsednik vlade na ravni EU. Ko se je užaljeno izklopil s sestanka, ko stvar ni tekla tako, kot si je on zamislil. Očitno je domneval, da bo lahko prodal EU svojo politično propagando, ker ne razumejo slovensko.

To je izzvalo zgražanje doma in v tujini. Slovenci — vsaj nejanšisti — se pritožujejo, da je Janša spet osramotil Slovenijo. Kar je res. Toda še bolj je osramotil sebe. Celotni EU je praktično dokazal, da je to, kar o njem govorijo v kuloarjih, popolnoma res. JJ je pač bil in je še vedno sam sebi največji sovražnik. V tujini. In doma.

Pri strankah, ki ga podprejo, povzroči notranji razkol. Na koncu ostane brez podpornikov, ki jih je sam uničil. Pridobi pa si še nove sovražnike. Ali vsaj kritike. Danes je to SMC. V preteklosti je bil to marsikdo drug. Ljudmila Novak je o tem javno poročala. Pa še mnogi drugi bi lahko.

Lega na desnici

A kakorkoli: v slovenski družbi danes težko najdemo okolje, kjer sovražni govor ni prisoten, toda najbolj cveti in dehti na slovenski desnici. Ta lega mu najbolj ustreza. Tu najbolj uspeva. Sicer verjetno z lego povezane perspektive. Čeprav sama menim, da tudi zaradi ljudi, ki slovensko desnico tvorijo. Zaradi njihovih povsem osebnih in osebnostnih lastnosti.
To lahko ilustriram z razpravo, ki je potekala ob interpelaciji ministrice za izobraževanje Simone Kustec. Razpravi najbrž ni sledilo veliko ljudi. Ker če bi ji, bi nastal vihar. O katerem bi morali vsi pisati.

V razpravi je namreč prišlo do odkritega javnega napada na LGBT skupnost. Razprava je javno demonstrirala sovražni odnos do LGBT oseb, na katerega očitno nihče več ne reagira. Kar je nedopustno. Ker bi bila reakcija nujna.
Bili smo namreč seznanjeni z dejstvom, da temeljni problem slovenskega izobraževalnega sistema ni nesposobna ministrica, temveč LGBT skupnost. Argumenti so bili seveda porazni. In nedopustni.

Tako imenovani hram demokracije

Če pustimo ob strani sámo argumentacijo, je bilo še najbolj nevzdržno, da se je to javno izražanje sovraštva do drugačnih dogajalo v tako imenovanem hramu demokracije.

Ob tem tudi ni bilo jasno, ali razpravljalci — če jim lahko tako sploh rečemo — vedo, da pripadniki LGBT skupnosti za svojo drugačnost ne nosijo nobene odgovornosti. Pa ne zato, ker bi bila spolna orientacija dana biološko, kot recimo telesna zgradba ljudi. Ampak zato, ker je bila socialno proizvedena tako zgodaj, da tisti, ki jih slovenski parlamentarci tako sovražijo, na to niso imeli prav nobenega vpliva. Nekako tako, kot tudi heteroseksualno orientirani na to nismo imeli vpliva. Kot tudi ne še na marsikaj drugega. Recimo na bipedalno hojo. Na materin jezik. Itd.

Skratka: v hramu slovenske demokracije smo slišali zahteve, da je treba sankcionirati ljudi za to, kar ni stvar njihove intencionalne dejavnosti. In da po drugi strani tistih, ki zavestno počnejo, česar kot parlamentarci ne bi smeli — recimo hujskati k sovraštvu — ni treba sankcionirati. Njim ni treba prevzeti nobene odgovornosti. Saj vendar vladajo.
Tisti, ki vladajo, lahko odkrito preganjajo druge. Zaradi povsem netočnih predstav. Z lažnimi argumenti. Ali celo sploh brez argumentov. Tako kot so nekoč nacisti preganjali Žide.