Vsevedi

Čeprav precej raje sam zganjam šport, kot ga gledam, me seveda olimpijske igre težko pustijo neprizadetega. Še posebno ko so na vrsti naši športniki. Ne, ne presedim ur in ur pred TV-ekranom, bolj nekako vzporedno spremljam dogajanje, pravzaprav še najraje po radiu, medtem ko delam kaj drugega. A Rogličevo vožnjo sem si kasneje tudi ogledal. Lažje je gledati kasneje, ko že poznaš razplet, kot si gristi nohte v živo. Ja, sem nervozen, kaj hočem.

Sicer pa, ne gre nujno za Rogliča, ne gre nujno za olimpijske igre. Pravzaprav so me k pisanju pripravili komentarji, ki običajno padajo ob takih dogodkih. Predvsem sem žalosten, ko vidim, koliko "strokovnjakov" imamo na vseh področjih, tu ne gre nujno samo za šport. Očitno smo Slovenci res neverjetno zavrti v vsakdanjem življenju in se lahko sprostimo le v anonimnih nastopih na raznih spletnih forumih in za šankom, ko nam zavore sprosti alkohol. Zelo me odbija neverjetna sposobnost, kako hitro nekateri dajejo v nič vsakega, ki stori kakšno napako. Ne glede na to, da je potrebno za to, da se sploh uvrstiš na olimpijske igre, neskončno veliko dela in potrjevanja že leta poprej.

Mislim, da je pri nas podobno ozračje na vseh področjih življenja. Vsi smo strokovnjaki za cepljenje, za gospodarstvo pa za šolstvo, kulturo in podobno. Tistim, ki so resnično usposobljeni, ne verjamemo, saj "je vse že na netu" in zato "sami najbolje vemo, kaj je prav". Takoj smo pripravljeni vsakogar popljuvati, če mu ne gre vse po načrtih, do sebe pa smo neverjetno prizanesljivi. V naši družbi prevladuje kriticizem. Vsako stvar je treba najprej kritizirati. Dokler gre dobro, smo vsi "za", smo zraven, navijamo, hvalimo, čim pa se nekaj zatakne, že padajo žolčni komentarji. Se posmehujemo, kot se posmehujemo nekomu, ki vpraša, če česa ne razume, saj je s tem pokazal svojo šibko točko. Ki jo imajo morda tudi drugi, a jo skrivajo in se delajo vsevedne. Nekoč sem slišal, da je glavna razlika med našimi študenti in na primer ameriškimi v tem, da oni na predavanjih sprašujejo, se tega ne bojijo, pri nas pa so precej bolj tiho. Nihče ni vseved, to se najbrž vsak zaveda, a kljub temu pogosto reagira, kot da bi bil. Mislim, da bi morali biti bolj prizanesljivi do drugih. Vsakemu se kdaj zgodi, da naredi napako. Narobe je le, če jih ponavljamo, ker se iz njih nič ne naučimo.

Zato sem res vesel, da je Roglič zaprl usta vsem tem kritizerjem, "strokovnjakom" in gostobesednežem, ki sami najbrž niso pedalov niti zavrteli in je njihova olimpijska disciplina dvigovanje pivskega kozarca.