Poslušamo jih odkar vemo zase, enkrat manj, drugič bolj pozorno. Spremljajo nas na vsakem koraku, oblikujejo naše mišljenje in pogled s katerim opazujemo svet. Da sta pripovedovanje zgodb in užitek ob njihovem poslušanju neločljiva spremljevalca človeštva, svoje poslušalce vsakič opomni tudi Petra Založnik. Petra je pedagoginja in sociologinja kultur, predavateljica in vodja delavnic, ki verjame v pogum vsakega posameznika in v moč pripovedovanja zgodb. Da, Petra je tudi pripovedovalka.
Davno nazaj so se zgodbe rojevale ob večernem ognju, ko so si ljudje pripovedovali, kar se je zgodilo tisti dan, o ljudeh, ki so jih srečali, o pogovorih, o krajih, ki so jih obiskali. Zgodbe so tako pomagale razumeti svet in človekov prostor v njem. "Pripovedovanje zgodb je starodavna tradicija, ki jo zasledimo v vseh kulturah in številnih različnih običajih. Odkar pomnimo, so skupnosti prenašale zgodbe iz generacije v generacijo, s staršev na otroke ter tako ohranjale svojo zgodovino in tradicijo, hrepenenje in tabuje ter opisovale svoje vrednote - na tak način se je ohranjala kontinuiteta."
Strastna ljubiteljica zgodb meni, da so zgodbe v svojem bistvu tisto, kar nas dela človeške in veliko tega, kar so bile zgodbe nekoč, so tudi danes. Kot način povezovanja nas spremljajo nas na vsakem koraku - od medijev in družbenih omrežij, do televizije ali družinskega kroga. So eno izmed najstarejših in najučinkovitejših orodij učenja, komunikacije, vzpostavljanje odnosov, povezovanja, vpliva in razreševanje konfliktov. Razvijanje pripovedovanja zgodb je postala ena izmed ključnih veščin pri posameznikih in tudi v organizacijah.
Za pogum, zaupanje in upanje
Ko slišimo za zgodbe, še vedno najprej pomislimo na pravljice ali na ljudske zgodbe, tiste, ki jih starši ali stari starši pripovedujejo otrokom, otroci staršem ali si jih otroci med seboj. Ob poslušanju, se skupaj s predhodnim znanjem in izkušnjami ustvarjajo mentalne podobe, ki otrokom pomagajo razumeti svet.
Pripovedovanje ni branje
Pripovedovanje je bolj spontano kot branje, saj pripovedovalec svojo zgodbo lahko prilagaja starosti in potrebam občinstva ter je ob tem svoboden. Lahko stoji ali sedi, opazuje občinstvo, zaznava njihove odzive, svobodno uporablja telo, oči, glas. Na nek način je vedno tudi (so)avtor zgodbe, ki jo pripoveduje. Ta je pogosto le skelet, osnova, na podlagi katere ustvari lastno interpretacijo, ki je lahko nova tako na ravni jezika kot tudi vsebinskih poudarkov. Pripovedovanje zgodb je za poslušalce tako lahko bolj pristno in doživeto. In razvija domišljajo obeh - tako pripovedovalca kot tudi poslušalca.
"Otroci skozi zgodbo razvijajo domišljijo in ustvarjalnost. Pripovedovanje vpliva na razvoj jezikovnih zmožnosti in pismenosti. Prav tako tudi na čustveno počutje in empatijo. Zgodbe otrokom pomagajo tudi pri soočanju pri izzivih odraščanja in tako pomembno vpliva na razvoj njihove čustvene inteligence. Krepijo tudi občutek za identiteto. Poleg tega zgodbe pomembno vplivajo na razmišljanje in čutenje otrok. Nemogoče postane mogoče: v sivini vsakdanjega življenja se pojavijo barve, povrnejo se iskrenost, živahnost, odprtost. Zgodbe otrokom nudijo tudi varen prostor za soočanje s čustvi, občutki, skrbmi, izzivi ter s tem vplivajo tudi na psihofizično zdravje. Zgodbe so za otroke 'nevidni' prijatelji, saj otrokom vlivajo pogum, zaupanje in upanje. So lahko tudi zdravilo, ki otrokom omogočajo spremembe." O moči izjemni pripovedovanja zgodb in njihovem vplivu na razvijajočo se otroško osebnost razmišlja Založnikova, ki se med drugim tudi veliko srečuje z vzgojitelji in starši najmlajših ter jih vodi skozi osvajanje pripovedovanja zgodb.
Kdo je dober pripovedovalec?
Zgodba pa je dobra predvsem, ko je dobro ubesedena, torej ko jo oživi dober pripovedovalec in velikokrat slišimo, da je nekdo rojen za pripovedovalca, drugi ne. Kaj torej odlikuje tistega, ki je v pripovedovanju odličen? Tako kot večina veščin se tudi ta razvije tekom življenja, glede na okoliščine, pojasnjuje mojstrica pripovedovanja. "Odlike pripovedovalcev so različne. Vsak pripovedovalec ima nekaj, kar ga dela zares unikatnega in posebnega - to mu daje njegov poseben pečat. Odvisno je tudi od tega ali pripovedujemo laično ali odrsko - tukaj mislim na pripovedovanje kot zvrst umetnosti. V obeh primerih so odlike odličnega pripovedovalca njegove retorične sposobnosti, sposobnosti domišljije, njegova fizična prezenca in zmožnosti biti v trenutku tukaj in sedaj. Pomembna odlika pripovedovanja pa je tudi, kako zna pripovedovalec uporabljati svoj glas, mimiko obraza, da zna vzpostaviti očesni stik. Potem pa je tukaj še njegova drža, to kako uporablja kretnje, kako se giblje."
"Otroci skozi zgodbo razvijajo domišljijo in ustvarjalnost"
Če se želimo zares izkazati kot pripovedovalec, pa moramo zgodbo tudi jasno videti, biti pozorni na konflikt v njej, vedeti kdaj ima začetek, sredino in konec. Predvsem pa jo prilagoditi občinstvu in izostreno opazovati ter poslušati svojo publiko. Tudi pripovedovanje zgodb je veščina, ki se kali s prakso, torej več kot pripovedujemo in zavestno gradimo na pomembnih odlikah pripovedovalca, boljši smo, še zaključi Petra Založnik, ki je pred dnevi ob dnevu pripovedovanja vodila izkustveno delavnico o pripovedovanju zgodb za vzgojiteljice vrtcev Notranjsko-primorske regije. Tudi tam je povedala zgodbo.
